Dopoldne sem opazila nekega moškega, postaval je na cesti, jaz sem tedaj tam srečala znanko in sva se nekaj časa pogovarjali.

Kasneje, ko sem se odpravljala s kolesom domov, sem ga spet opazila, pristopil je do mene:

"Gospa, prosim vas, a mi lahko daste četrt kile kruha. Lačen sem ..."

Obstala sem ... ni bil tak običajen prosilec z ulice ...

"Ni mi lahko prositi," je rekel.

Vedela sem, da mu ni lahko ... Videla sem.

"Mi poveste kaj o sebi?" sem mu rekla.

"... Izgubil sem službo, žena mi je umrla, otrok nisva imela, prestar sem, da bi me kdo zaposlil ..."

Na nek način vsakdanja zgodba, ampak mi je šla do srca ...

Resnično je nečloveško, če človek ne more preživeti sam - ko bi vendar rad delal!

Pomislim na to, ko pa vendar mnogi živijo na komot ... Dobi se neka družba in vsak prinese s seboj kaj hrane ... Kaj vse je bilo zapisano, predlagano, da udeleženci prinesejo s seboj ... razne pizze, mesne pite, bureki, pohanje, slani prigrizki, hrenovke v testu, kruh. No, pa seveda razne solate - šobska, francoska ipd. Pa še kaj sladkega za desert - peciva, štrudli, pite ...

Mene kar stisne ... Za marsikoga verjetno to ni nič takega ... jedo, kar si želijo ... pripravijo vse mogoče ... a na drugi strani so ljudje, ki lahko o vsem tem le sanjajo ... 

Mislim na tistega moškega od prej in upam, da ne bo kot prosilec doživel preveč ponižanj ... Človek ni kriv, če nima ... ni kriv, če nima, ker ne dela ... ker ne dela, če ne dobi dela ... plačanega dela ...

Ja, prostovoljno lahko marsikaj delamo - in prav je, da delamo tudi zastonj ... ampak - človek vendar potrebuje tudi denar!

Ob tem mislim na zgodbo iz starih časov:

Reven fant Howard (1848 - 1943, mislim, da sem našla pravega!) je prodajal razne stvari od vrat do vrat, da bi si lahko plačeval šolanje, in nekega dne je ugotovil, da ima v žepu le še kovanec, bil pa je strašno lačen. Odločil se je, da bo v naslednji hiši poprosil za malo hrane. Vrata mu je odprlo lepo mlado dekle in zmedeni fant je ni prosil za hrano, pač pa le za kozarec vode.

Dekle je opazilo, kako lačen je videti fant, pa mu je prineslo kozarec mleka.

Počasi je popil mleko in potem vprašal dekle: "Koliko sem ti dolžan?"

"Nič nisi dolžan, mati nas je naučila, da naj za dobroto ne sprejmemo plačila!"

"Potem se ti iz srca zahvaljujem!" je rekel hvaležni fant in se poslovil.

Odšel je naprej po svoji poti, opogumljen in z novo vero v Boga in ljudi. Pred tem dogodkom je bil že tako obupan, da je razmišljal tudi o tem, da bi opustil šolanje, zdaj pa je dobil novo upanje.

Čez leta je dekle, ki je lačnemu fantu ponudilo kozarec mleka, hudo zbolelo. Njeno zdravstveno stanje je bilo resno in se je slabšalo iz ure v uro. Zdravniki so jo poslali v mesto na kliniko. Tudi tu ji niso znali pomagati. Potem so se odločili, da pošljejo po specialista, in tako so k njej poklicali dr. Howarda Kellyja. Odpravil se je k bolnici in - jo takoj prepoznal. Sklenil je, da bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da ji reši življenje. Po nekaj mesecih mu je uspelo! Rešil je življenje te mlade ženske.

Ko so potem tej mladi ženski pokazali račun s popisom stroškov, se je seveda kar bala pogledati vsoto, saj je vedela, da je ogromna.

S tresočimi rokami je končno odprla ovojnico in prebledela - račun je bil ogromen. Potem pa je opazila pripis:

Plačano v celoti s kozarcem mleka!

Dr. Howard Kelly

Mnogokrat kaže, da se ne izplača biti dober .. pa vendar - pa vendar je to najboljša možnost v življenju: biti dober!

Samo če smo sami dobri, pravzaprav smemo pričakovati, da bodo taki tudi drugi do nas ...