V nedeljo smo imeli v naši župniji srečanje starejših, bolnih, invalidov, kar pomeni, da skušamo sožupljani omogočiti, da vsaj kdaj pridejo v našo skupnost ljudje, ki redno ne morejo ...

Kolikokrat čutim, kaj je skupnost! Je skupina ljudi, ki živi in dela skupaj. Ki si pomagajo in omogočajo, da more vsak "biti". Da je to, kar resnično je - in je v tem sprejet.

Ker je bila nedelja Sv. Trojice, je pater omenil povezanost med božjimi osebami - in tako naj bomo povezani tudi mi.

Ampak nič hudega, po moje, če Svete Trojice ne "razumemo", mislim, da sv. Avguštinu pripisujejo tole legendo:

Sprehajal se je ob morju in opazil majhnega otroka, ki je zajemal s kanglico morje in ga zlival v luknjo na obali. Sv. Avguštin ga je vprašal, kaj dela, in otrok je povedal, da bo prelil morje v to luknjo.

Pa mu je Avguštin rekel: "Ne moreš preliti morja, to ne gre! To je neumno!"

Otrok mu je rekel: "Prej bom prelil morje drugam, kot boš ti razumel Sv. Trojico!"

Torej se mi ni potrebno "sekirati", če Sv. Trojice ne razumem ;)

Še vedno mi je silno blizu moje razumevanje Svete Trojice iz mojega otroštva! Pri nas doma smo veliko molili in tudi litanije, največkrat Matere Božje, smo redno molili. Že predšolska sem znala dvoje litanije na pamet.

No, in v litanijah smo molili: "Sveta Trojica, en sam Bog." Ampak jaz - otrok - sem slišala malo drugače ... itak mi tedaj "en sam Bog" ni nič pomenilo, razumela sem: en camboh ... cambah je bila pri nas posebna pletena košara, morda iz srobota, za prenašanej drv. Imela je okroglo dno, bila je kot zibka.

No, in moje otroške predstave so naslikale Sv. Trojico v cambahu, v cambahu so se vozili po nebu, trije so sedeli notri, ampak od daleč, od spodaj, kjer sem bila jaz, jih nisem čisto razločila, bili so pač Bog Oče, Bog Sin in Bog Sveti Duh. :)

Pater je omenjal tudi to, kako se včasih bolni in stari ne čutijo drugim potrebni in koristni. Po moje vsak od nas kdaj to čuti ... Težko, pogosto je težko sprejeti to, da človek ne more (več) vsega narediti, kar bi rad. Druge znake staranja verjetno lažje sprejmemo kot to, da ne moremo delati, da ne moremo vsaj zase sami poskrbeti ...

Ampak v resnici smo vsi potrebni, in vsak od nas more prispevati svoj delček k dobremu v skupnosti in na svetu!

Kako občudujem ljudi, ki marsičesa ne morejo, pa vendar je v njihovih očeh svetloba!

Pogosto se spomnim na neko zgodbico, v knjigi Pogovori ob kuhinjski mizi jo je zapisala Rachel Naomi Remen.

Avtorica nam naniza veliko zgodb iz svojega življenja, zgodbe so polne stisk pa vendar upanja in življenja.

Sama je zbolela sredi najstniških let, dobila je težko kronično črevesno bolezen, zaradi katere je celo življenje na zdravilih (kortikosteroidi ipd.).

Ena od njenih zgodb je tale:

Njihova družina je rada sestavljala sestavljanke (puzzle). In ona kot majhna deklica, stara kakšnih pet let, je budno opazovala in sodelovala po svojih močeh.

In tako se je zgodilo, da so sestavljali sliko z veliko črnine. Deklici to ni bilo všeč. Črna barva se ji je zdela grozna! In tako se je odločila in skrila več črnih delčkov ... Družina je sestavljanko sestavljala in imeli so težave, ker je nekaj delčkov manjkalo. Navsezadnje je prinesla nazaj tiste svoje skrite koščke, saj je videla, da brez njih ne morejo sestaviti cele sestavljanke!

In ko so tiste črne delčke vključili v celoto, je slika zablestela! Potrebovala je tiste kontraste! Bila je čudovita!

Rachel je spoznala, da so v življenju tudi temni delčki, da brez njih enostavno ni lepe slike! Temni delčki (težave, trpljenje) dajo resnično in polno podobo, jo dodelajo, jo oplemenitijo ...

In skušati živeti brez težav bi bilo kot živeti samo del življenja!

...

(Poznam dve knjigi Rachel Naomi Remen - to sta zbirki zgodb z naslovoma Pogovori ob kuhinjski mizi in Modrosti starega očeta.)