Zgodba za premislek (ne poznam avtorja):

Oče in sin sta sedela na zofi v dnevni sobi. Njuno zatopljenost v branje je prekinila vrana, ki je priletela na okensko polico. 80-letni oče se je nasmehnil in hudomušno vprašal svojega 45-letnega, visoko izobraženega sina: "Kaj je to, sin?" "Oče, to je vrana," je odvrnil sin nekoliko začudeno. Ampak oče je vprašal ponovno: "Kaj je to?" in pokazal proti vrani. "Povedal sem ti. Vrana." Očetu še vedno ni bilo dovolj, pogledal je svojega sina in spet prekinil tišino z vprašanjem: "Sin, kaj je to?" Nekoliko nejevoljno je sin zavzdihnil in odvrnil: "Kot sem že dejal, oče, to je vrana. Ptič. Vrana." A oče je čez nekaj trenutkov spet ponovil vprašanje: "Kaj je to? Kaj sedi na okenski polici?" Sin je jezno vstal, pogledal očeta in mu zabrusil: "Zakaj me imaš za norca. Vrana, oče. VRANA! Povedal sem ti in ne nadleguj me več! Zakaj me jeziš?!" Ko se je sin pomiril in nadaljeval z branjem, je oče vstal in odšel v drugo sobo. Vrnil se je z dnevnikom, ki ga je začel pisati na dan, ko je dobil sina. Prelistal ga je, ponudil sinu odprto stran in mu velel, naj prebere zapis. Sin je vzel očetov dnevnik v roke in prebral:

Danes je moj triletni sin sedel z mano na zofi, ko je na okno priletela vrana. Moj sin me je 23-krat vprašal, kaj je to, in 23-krat sem mu odgovoril, da je to vrana. Objel sem ga vsakič, ko je postavil vprašanje. Nisem bil jezen, nisem bil naveličan odgovarjati nanj, ta najin trenutek je bil čudovit, za vedno bo ostal v mojem spominu...

........................

Mnogokrat ne poznamo vseh ozadij, pa prej komentiramo, sodimo ...

Odnosi so pomembni, družina je pomembna, nobena ni popolna, a vsaka si zasluži ljubezen, odpuščanje in nove možnosti.