Bolnica je večno mirna in prijazna in zadovoljna. Vedno je dobre volje, le včasih malo bolj zamišljena in razmišljajoča. Ena sama stvar jo iztiri – če ni ob določeni uri časopisa, da ga prebere.

Hana razmišlja, če je mogoče, da je res tako dobrovoljna. Je res mirna v globini srca … ali je mirna le na videz? Je mogoče, da je človek z za večino ljudi najtežjo možno diagnozo miren … morda celo srečen?

Ko je prišla, je vprašala, če je dosegljiv internet. Hana ji je pojasnila, da ponekod v hiši še kar dela, ponekod pa ne … Da pa ne ve veliko o tem.

»Seveda,« pravi bolnica, »saj ni čudno, navsezadnje pridemo sem – umret.«

Hano kar strese ob bolničini prostodušnosti. A še kako prav ima!

»Ja, pravzaprav res … večina prebivalcev te hiše interneta res interneta ne potrebuje …«

Kaže, da je gospa zadovoljna tudi tako. Ima televizijo, ima knjige, revije, je družabna. Lahko še hodi okrog … no, ne lahko, ampak zmore …

Nekateri bolniki se srečajo vsako jutro pri zajtrku in se pogovarjajo in tudi smejejo skupaj. Nekatere združi skupno kosilo ali večerja. Gotovo si lahko bolniki izmenjujejo mnoge izkušnje, si jih zaupajo, sodoživljajo posamezne etape težke bolezni … odhajanja od tukaj … poslavljanja od zemeljskega …

Postopoma gospa iz sobe na vogalu izgubi del družbe, več ljudi, s katerimi se je družila, ni več tu, na tem svetu.  Sosednja soba se je izpraznila. V jedilnici skoraj nihče več ne je. Kakšen dan prav nihče. Življenje teče dalje, vse se spreminja.

Gospa potrebuje vse več pomoči … Noga vedno bolj nagaja. Vendar skuša ohranjati samostojnost, hkrati pa prijazno sprejema pomoč.

Pomoči je potrebno vedno več. Gospa še vedno sprejema vse, ki vstopajo, s širokim nasmehom in rada pove, da je vse v redu. Le časopis mora biti ob uri pri njej … in ko je le še v postelji, je zadovoljna, če je daljinec za televizijo na dosegu roke, ki še »dela«.

Nekega dne ji Hana pomaga zjutraj pri negi. Pravzaprav gospa komaj kaj še zmore sama. Recimo, zmore pritisniti na daljinca, da tako vključi televizijo.

Vidno slabotnejša je, kot je bila pred nekaj dnevi, ko je bila Hana nazadnje pri njej. Hana jo umije, preobleče in na koncu jo namešča v položaj, ki bo za gospo udoben. Gospa natančno ve, kako želi imeti nameščeno bolečo nogo.

Ko je noga lepo naslonjena na blazino, se gospa veselo nasmehne in reče: »V najboljšem položaju sem! Z nikomer ga ne zamenjam!«

Hana je ganjena.

Res, v najboljšem položaju je. Dve uri bo brala ali gledala televizijo, le kaj ji manjka! Nič! Zadovoljna je!

To je tisto, ko je lahko resnično zadovoljen in celo srečen človek, ki nima skorajda ničesar, pa vendar diha s »polnimi« pljuči, kolikor mu je sploh dano … pa četudi so morda prav pljuča najbolj bolna ...

Diha. Živi. Morda brez misli na to, kaj bo jutri. Dovolj je danes …