Bolničino telo počasi hromi. V njeno življenje je posegla bolezen, ki jo označuje kratica ALS. Gospa je bila vedno natančna, urejena, prijazna, v najlepšem pomenu fina … Taka je ostajala tudi potem, ko ni mogla več poskrbeti sama zase – natančna, urejena, prijazna.

Ampak ko telo ne sodeluje več z možgani, je včasih tako težko. Sploh ko bi jasno izražena želja verjetno obrodila sad … ampak ALS postopoma ne dovoli več ustom, da bi izrazila besedo. Bolnik lahko natančno ve, kaj bi rad, kam bi rad šel, kaj bi rad jedel, kaj bi rad gledal po TV, kako bi bil rad oblečen … toda! Toda sam ne more povedati, sam ne more narediti korakov do tistega, kar si želi.

Mislim, da le izredno duševno žilavi ljudje zmorejo ob tej diagnozi še »dolgo« živeti.

In gospa Lenka spada med te ljudi.

Duševno močna je. Rada živi, četudi ji telo komaj kaj še služi.

Ko ji Hana prinese juho, gospa Lenka počasi odpira usta in z veseljem je, četudi juhica kar noče »dol«. Toda obe imata čas prav za to, da se gospa naje. Bolnica obenem hoče za vsako ceno nekaj povedati, z ustnicami oblikuje besedo, besedi, ampak Hana kar ne uspe razvozlati pomena.

»Preveč …?« uganjuje in gospa Lenka navdušeno prikima, oči ji zažarijo.

»Kaj preveč?« Tega pa ne more in ne more ugotoviti. Bolnica z eno roko, ki čisto malo še služi, piše v dlan roke, ki je že ohromela.

»S?«

Gospa prikima. Naslednje kretnje niso »ničemur« podobne in Hana kar nekaj časa zaman uganjuje …  Slednjič se ji posveti: »… soli? Preveč soli?« Oči bolnici zažarijo, Hana ve, da je končno razvozlala uganko, gospa pa zdaj brez besed odpira usta in se pusti hraniti … Lakota je huda stvar … Zdaj končno z veseljem je, ko je bila razumljena!