»Očiju sem postavil eno vprašanje, pa je rekel, da je na to vprašanje težko odgovoriti,« mi pravi deček.

Počakam, če bo še kaj povedal.

Nadaljuje: »Vprašal sem ga, zakaj so žalostni trenutki samo žalostni.«

Svojo misel je izrazil … vprašanje je zastavil očiju, ne meni … naj kaj rečem ali ne?

Nekaj časa razmišljam ...  z dečkom skupaj grabiva seno ... potem rečem: »Pa misliš, da je res v žalostnih trenutkih samo žalostno? Ali pa samo tako tedaj vidimo?«

Razmišlja. Ne ve se odločiti, kako je ... ne najde še odgovora.

»Povej mi za kakšen trenutek, ko si bil zelo žalosten ...«

»Ko mi je umrla babica pa ko je bila pokopana.«

Ja, predstavljala sem si, da bo rekel prav to! 

»Ja, tisto je bilo res zelo žalostno. Izgubil si babico, ki je bila zelo dobra, ki vas je imela zelo rada. Razumljivo je, da si bil zelo žalosten. Ampak včasih pomisliš tudi, kako lepo je, da si imel tako babico! Ni vsaka babica prijazna, nima vsaka babica zelo rada svojih vnukov, nima vsaka babica časa za vnuke. In ko jo izgubiš, četudi si zelo žalosten, ker je umrla, si hkrati tudi hvaležen, na nek način vesel, ker si jo imel … Razumeš, kajne?«

Deček prikima … »Ja.«

Omenil je babico, umrla je pred nekaj leti, ampak gotovo ima v mislih tudi ata … svojega dedka … svojega umirajočega dedka. Ampak to mu gotovo je še težje izreči. Kajti to se sedaj dogaja ... in hkrati je neznano, kar se dodaja, in hkrati je tiho upanje, da morda pa le še ne umre ...

»Tudi zdaj, ko je ata zelo bolan in verjetno ne bo več dolgo živel, si žalosten. Kajne,« nadaljujem.

Prikima.

»In spet lahko pomisliš na to, kako lepo je bilo, ko je bil tolikokrat prijazen do tebe, ko te je hecal, ko veš, da te ima rad. Tako da si žalosten, ker ne bo več dolgo živel, hkrati pa veš, koliko lepega je bilo, ker si ga imel. Če bi dedka sploh ne imel, bi ne bil žalosten za njim … ampak tudi mnogo veselja, ki ga imaš zaradi njega, ne bi imel.

Ko kdo umre, smo žalostni … Razumljivo je, da smo žalostni. In tisti trenutek dostikrat čutimo samo to, kako zelo smo žalostni. Ker velikokrat vidimo tedaj samo z ene strani. Tako kot bi na neko goro gledal samo z ene strani, s severne, pa bi videl samo senco na njej. Ampak četudi z druge strani sije nanjo sonce, ti tega ne vidiš, če si za goro. Vendar je gora z druge strani osončena, polna sonca in svetlobe. 

V življenju pa pogosto hkrati vidimo samo z ene strani ... 

V življenju je tako, da je veliko žalosti, a ta je ponavadi prepletena tudi z veselimi stvarmi ... Življenje je vse skupaj ..."

Tako približno poteka najin pogovor. Vroče sonce sije z neba, v najinih srcih je žalost ob vedenju, da v hiši zgoraj leži nama bližnji človek, iz katerega življenje počasi polzi ... Počasi odhaja od tu ... Čutiva lepoto poletnega dne.