Naš ata se je vrnil iz bolnišnice ... bolje rečeno: pripeljal ga je rešilni avto ... Reševalci so ga prinesli v njegov dom. Položili v njegovo posteljo.

Takoj smo posteljo priredili zanj, brat je dodal ograjico, da ata ne bi padel s postelje ... Pripravili smo vse, kar bomo potrebovali za nego ...

Upali smo, da se počasi povrne stanje izpred bolnišnice. Tisto duševno stanje. Tisti mir, ki ga je ponavadi izžareval. Tista dobrovoljnost, prizanesljivost, potrpežljivost. Ko smo prihajali na obiske, je bil vedno tako vesel ... in res nikoli ni pojamral, da nas kdaj že dolgo ni bilo ... Enostavno: obraz mu je zažarel, ko je kdo prišel. Brez obtožbe, da bi morda lahko prišli že prej ali ostali dlje.

Toda ne ... Bolnišnica je pustila težke posledice. Morda pa padec, zaradi katerega je bil prepeljan v bolnišnico. Celo pot je prosil, da naj reševalec vozi lepše. Kako je za glavo človeka s pretresom, ko se vozi prisilno privezan na ozkih nosilih v položaju, ki mu ponavadi ni ustrezal?

Kako je človeku, ki mu v spomin, ki malo nagaja, poseže še padec, udarec v glavo, in potem se lovi v tem, kje je, kdo je ob njem ... Ve, kdo je sploh on sam? "Eno staro revše sem," je potožil ...

Sprejet je na oddelek, kjer je številka. Nimajo časa, da bi on uspel razumeti, zakaj infuzija, zakaj sploh je tam itd. Njegova glava ne zmore razumeti, da ga nekaj komandirajo, ko pa bi rad samo, da ga pustijo pri miru. On bi tako rad samo počival.

"Trebuh me boli," potoži na vsake toliko. Toda rentgen tega ne pokaže. Kaže, da so po padcu vse kosti cele. Torej je za domov. "Že rihtate dom?" sprašujejo v bolnišnici. Mi nočemo doma starih. To ni rešitev. Poleti morem biti tudi jaz veliko ob atu.

Tega, da gre domov, smo veseli, saj vemo, koliko mu dom pomeni. Meni se zdi, da je to edino upanje, da bo bolje ... Bolnišnica je zanj strah in groza, ne olajšanje ...

Nas pa tudi skrbi. Kako bomo poskrbeli zanj v slabih pogojih doma? Izposodili si bomo bolniško posteljo. Izposodili si bomo sobno stranišče. Ja, tako bomo začeli. Še dobro, da so počitnice, da lahko jaz ostajam pri njem, drugi so doma bližje atu.

Končno bom lahko zelo konkretno pomagala svojemu atu.

Srčno upam, da se bo vrnilo tisto njegovo dobrodušno stanje od prej. Da bo sprejemal ljubeznivosti in da se ne bo čutil ogroženega ob vseh premikih njegovega telesa, kot je bilo sedaj v bolnišnici ...

Rešilni avto naju potem prepelje spet domov ... 30 km daleč. Atu celo pot pripovedujem, da gre domov. Mirnejši je, kot je bil pred par dnevi v drugo smer. Upam, da razume, kaj to pomeni. V avtu se vse gunca, ata se z roko lovi, kam bi se prijel, da ne pade. Ni gotov, da ne pade z nosil. Držim ga za roko in mu dajem trdnost. "Vse bo v redu. Ne boj se, ata."

Doma. Zdi se nam, da počasi, počasi začuti, da je res doma.

Ko ga premikamo, se trudimo, da ga ne bi bolelo. Vedno jamra, ko ga posedimo. "Trebuh me boli." Vsaj enkrat na dan noge dol, zaradi prekrvavitve. Posedem ga na sobno stranišče, ampak ata ne ugotovi, kaj je to. Čemu služi.

Sprašujem se, če bi bilo bolje, če ne bi šel po padcu v bolnišnico ... Če bi preprosto ostal doma ... Doma!

Oči skoraj ne odpre. Ne želi videti sveta? Je že daleč "tam"? Je to zaradi bolnišnice, kjer se je moral skriti pred neprijaznostjo bolnišnice? Le včasih gleda, ampak, zdi se, da ne vidi ...

Ne je. Poje le par žličk jogurta ali česa podobnega. Ne more požirati. Zato dajem čaj z medom, med je hrana. A tudi čaja ne more veliko. Komaj kaj. Sprva dajem zdravila, drobim tablete ... ampak ko vidim, da ostajajo potem sledovi tablet v ustih še več ur, ugotavljamo, da je morda najbolje nehati. O, kako sem upala, da si ata doma opomore. Da mu omogočimo lepa zadnja leta življenja. Da bo vedel, kako ga imamo radi.

Kaj ga boli? Kaj je tisto v trebuhu? Ima zvezo s padcem? Ga bolj boli telo ali pa morda predvsem želi, da "odide"? Kdo bi vedel?

O, kako bi bila vesela, če bi prišel zdravnik in morda lahko ocenil, kaj je tisto, kar ga muči v trebuhu. Toda kaže, da to ni mogoče. Nočemo, da ga reševalec še kdaj odpelje. Doma bo!

Patronažna sestra pristopa resnično človeško, jasno in obzirno nam pove, da je ata odhajajoč ... Oja, saj sem videla nekatere znake ...  Vedela sem ... Saj sem rekla vsem svojim: "Zelo slab je ..." Ampak besede "umirajoč" pa rajši ne bi še izgovorila. Je preveč določna, preveč dokončna ... kot bi ata obsodila na smrt ...

Potem se domači zmenimo med seboj, da tablet ne bomo več dajali. Dobival bo samo čisto tekočino, kolikor je bo mogel. In močili mu bomo usta.

"Pa dajmo mu še malo piva ali vina," se spomnim. "Tega bo vesel."

Patronažna sestra se strinja.

In zvečer ko je ata že "zrihtan" za noč, ob njem smo pa zbrani vsi odrasli najožji sorodniki, otroci, snaha in zet, nalijemo vino v kozarce, za ata imamo v kozarčku nekaj žličk vina.

"Na zdravje našemu atu!" rečemo, trčimo s kozarci.

Za ata pomočim gobico v vino in mu počasi stisnem par kapljic v usta. Oči ima zaprte, vendar po izrazu obraza vemo, da ve, da "pije" vino.

Na zdravje atu!

Ata, srečno.