Tole jezerce je blizu Auschwitza. Fotografirala sem ga z avtobusa (pred dvema letoma, ko sem bila med romarji po poteh sv. Maksimiljana Kolbeja).

Ko smo se tam vozili, sem razmišljala, kako je skupaj - toliko lepega in toliko hudega. In kolikokrat se dogajajo strašne stvari, pa drugi sploh ne vedo ... ali pa nočejo vedeti ... Koliko hudega se je tukaj dogajalo med 2. svetovno vojno. V eni knjigi sem brala o dekletu, ki je bilo doma v tej vasi, pa je zbežalo od tam in se nekje skrivalo, od grozot, ki jih je doživelo, je onemelo. A ko so bile racije, je vedno pravočasno zaslutilo in se skrilo, tako da dekleta nikoli niso našli ... Kaj je to - želja po preživetju!

Tukaj v bližini je podružnica taborišča Auschwitza Birkenau, malo dlje glavno taborišče. Še vedno hvaležno ohranjam spomine na to, kar sem videla, kar mi je bilo dano okusiti ... srečati ... vsaj malo začutiti ...

Zgornja prizora iz Birkenaua.

.

(Auschwitz)

V glavnem taborišču je v celici smrti umrl Maksimilian Kolbe, ki je zame res zgled tega, da se človek ne trese za lastno življenje, pač pa je pripravljen svoje življenje podariti - iz ljubezni. Tukaj malo več o njem.

Pred časom sem opazila misel, ki mi je bila zelo všeč, je Kolbejeva. In tedaj sem si rekla, da jo objavim 14. avgusta, na njegov god. No, pa je bila v kraju, kjer sem sedaj, prekinjena linija, ni bilo interneta dober teden, in včeraj sem pomislila, da, kot kaže, ne bom mogla ob Kolbejevem godu objaviti misli! No, ampak danes internet spet dela in tako lahko dam misel v javnost! :)

Tukaj je:

Ne smemo se preveč navezovati na delo, na službo, na čast in na kraj. Važno je, da se vsakdo trudi izpolnjevati Božjo voljo. To je najvišja čast, najpomembnejša zadeva. Ko igralci nastopajo na odru, se eden obleče kot kralj, drugi kot služabnik ali vojak. Lahko bi vprašali, kateri je najveljavnejši. Brez dvoma tisti, ki je svojo igro najbolje odigral.

(sv. Maksimilijan Kolbe)

Ni dobro biti preveč na vezan, niti na življenje ne ...