Tako kot, umetelno dumaš, tako tudi prevajaš neznane besede pa naj kljubovalno za te, ki bi šel do kolen v vodo in dal roko v ogenj, prevedem zadnji pasus : 11+1_no dušo, ki simbolizira enajst apostolov za teboj in enega, bradatega kosovirja... :) Brez sožitja ni kvantitete in ne kvalitete zato, se mi zadnje slovo, s srkom rujnega zdi, toliko bolj prikupen in iz globočin tvoje percepcije! ;) https://youtu.be/l2xLmNkDVqY

Ana, globoko si pre_šla od pričakovanega. Verjamem, da si šele sedaj kompletna, ko je tudi tvoj biološki Oče zapustil Tozemstvo! Iskreno Sožalje, draga sestra in če me kaj ne skrbi je to, da skrbiš za duše, če nič manj pa za 11+1_no ;) https://youtu.be/uPMHzPBrZeI

Ivanka <3 Koliko včasih pomeni taka želja in kako težko je včasih izpolnjiva! Ko je človek zdrav, gre lahko sam na Triglav. A ko je bolan, včasih ne more niti kozarca z vodo vzeti sam ... in to se lahko dogaja dolge mesece, morda celo leta ... Del spodnje zgodbe je soroden tej zgodbi, obe sta se pa res zgodili! http://www.publishwall.si/solzemlje/post/138114/na-zdravje-nasemu-atu

Dragi brat Štulič, moram priznati, da je to delček stvari, ki so mi - recimo - uspele, mnogo stvari mi pa ni ... Sicer je tudi res, da mnogokrat ne vidimo in ne vemo, kakšna je neka reč v "božjih očeh"! Tako da ... neuspehi nas delajo ponižne, če je vse prav ... da nas le ne bi obupane ... To, da smo atu nazdravili predzadnji večer njegovega življenja na zemlji in da smo mu dali okusiti par kapljic vina - mislim, da je bilo to res lepo. Ne vem pa, če bi mi to padlo na pamet, če ne bi bila pred časom priča tej, tukaj opisani, zgodbi. Vse hospicarske zgodbe so resnične, vendar jih pišem v raznih prepletih, da ne bi bile prepoznavne. Čeprav, mislim, se tisti iz nebes ne bi jezili :P Večina oseb iz teh zgodb pač ni več tukaj ... ... Torej človek popolnoma dozori, ko nima več staršev? Na nek način ja. Človek scelega. Žensko telo dozori šele s porodom in dojenjem. Kdaj neki dozori moško telo? ;) Zdaj pa še glasba! Vse dobro tebi! P.S.: Zelo zelo lepa muska! :) Hvala!

Štulič, hvala za tvoje besede, moram pa priznat, da jih čisto ne razumem ... (Je nujno vse razumeti?) Kaj misliš s tem, da sem "globoko si pre_šla od pričakovanega"? In to: "11+1_no"? Kdaj postanemo kompletni? Na nek način otroci nismo več, ko nimamo več živih staršev, pa četudi smo mi bolj skrbeli zanje kot oni za nas ... Predvsem pa na nek način dokončno izgubimo dom ... (Razen tistih, ki so ga že zdavnaj, če sta šla starša narazen in ustvarjala nove zveze ...) Hvala tudi za glasbo!

Vlatka, ja! Tudi osebje ima srce! <3

Kako lepo, da je bolniško osebje tako pozorno do pacientov.

unumestnecessarium! ja! in zelo pomembno je gledati in slišati s srcem! če tega ne bi bilo, bi te zgodbe ne bilo ... namreč nekdo je znal prisluhniti in je uspel "slišati" željo gospe, ki želje ni mogla izraziti z besedami niti je zapisati ... <3

Babica, in kako včasih postane človek z malim zadovoljen. Resnično srečen ob požirku šampanjca! Objem