Na vlaku sva se začeli pogovarjati s sopotnico. Bila je simpatična in vesela gospa. Kako zanimivo je bilo, ko sva naenkrat ugotovili, da je nekaj, kar naju močno povezuje! Podobno delo, delo z bolniki, delo s starimi ljudmi ... na nek način sva obe hospicarki.

Ona hodi po domovih negovat bolnike ... in to v Angliji. To je njena služba.

Tudi jaz imam nekaj malega tovrstnih izkušenj nege na domu, sem pa več let večkrat delala v hiši hospica. (Upam, da se hiša v Ljubljani pod Golovcem kmalu spet odpre in da bo resnično spet delovala v dobro bolnih, umirajočih in njihovih svojcev!)

Pogovarjali sva se o svojih izkušnjah smrti na domu in jaz sem omenila, da sem prespala naslednjo noč kar ob svojem pokojnem očetu. Opazila sem, da se je moja sogovornica zdrznila.

Jaz sem trdila - in še vedno tako mislim, vsaj glede svojega očeta -, da nam hude stvari lahko naredijo samo živi in ne mrtvi!!

Sopotnica pa ni bila tega mnenja!

Rekla je, da v Angliji prav vsi verjamejo v duše, ki se vračajo. Če v Angliji kdo reče, da v neki hiši straši, vsi verjamejo. To ni nič takega, to tam pač je. Zdelo se mi je, da sem kar začutila duha neke posebne dežele, ki je morda res drugačna od naše ... Kar videla sem v mislih stare skrivnostne hiše, v katerih se v temnih nočeh vse sorta dogaja ...

Rekla je, da je prenočila pri nekem bolniku, toda ponoči je poslušala korake, nekdo je hodil po hiši ... Pa drugo in tretjo noč tudi. Dve drugi negovalki, ki sta tudi že prenočili v tej hiši, sta pritrdili: v tisti hiši nekdo ponoči hodi, nekaj se dogaja, premika, nekaj ropota.

Tudi podnevi, ko je bolnika negovala, je imela mnogokrat občutek, da je nekdo zraven, nekdo, ki je neviden. Imela je občutek, da se je je dotaknil narahlo po roki ... Pa ne le občutek, gotova je bila, da se je je zares dotaknil.Tako ta gospa ni več prenočevala v tisti hiši, pretežko je bilo zanjo.

Pomislila sem, da to je pa Anglija!

Omenila je, kako se je nekdo stalno vračal, ampak potem so njemu ljub predmet šli zakopat v grob in nato je bil mir ...

Aha! To pa nekoliko tudi jaz poznam ... dve osebi sta mi pripovedovali podobni zgodbi, ki sta ju doživeli:

Ena je bila po splavu, ki so ga ji naredili na njeno željo (ker se je zaradi neke preiskave, ki so ji jo naredili tedaj, ko še ni vedela, da je noseča, bala, da bo z otrokom kaj narobe), druga pa je imela maternični vložek (kontracepcijsko sredstvo, ki je lahko abortivno). Obe sta noč za nočjo poslušali otroški jok. Prva mi je pripovedovala, kako je ponoči vstajala in hodila gledat skozi okno, kje vendar joka nek dojenček .... Njen dojenček? ... To se je dogajalo dlje časa. Sčasoma se je ona spreobrnila, ni bila več ateistka, postala je kristjanka. Nekdo ji je svetoval, naj moli za nerojeno dete, naj da za mašo (to omenjam zaradi natančnega zapisa in ne v spotiko), naj otročku v duhu da ime ... Ko je to naredila, se je vse skupaj umirilo in otroškega joka v nočeh ni več slišala ... Druga gospa, tista z materničnim vložkom, je poslušala jok, zaradi katerega ni mogla spati, vse dokler ni dala odstraniti IUV (intrauterini vložek).

Ja, take zgodbe so znane tudi pri nas.

...

Pa sem spet pred enim mesecem, pri svojem pokojnem očetu. Tako naravno se mi je zdelo, da spim tam, kjer sem spala zadnja dva tedna.

Niti mi ne bo potrebno prisluškovati atovemu dihu. Ne bo mi potrebnmo zaradi njega vstajati. Zrla sem v svetlobne lise, ki so jih risale sveče in ki so plesale po stropu, in razmišljala o miru, ki ga uživam. Le zakaj bi bil lahko pokojni nevaren?

Bližnji so mi povedali, kako je doma umrla babica, molili so potem skupaj ob njej, po molitvi je pa dedek zlezel k njej v posteljo, tako kot vsak večer in mirno prespal noč ...

Je pri nas drugače kot v Angliji?

Ali ljudje soustvarjamo deželo, v kateri živimo?

Je dežela, v kateri živimo, taka, kot je, zaradi nas?