Rada imam zgodbe, tudi pravljice. Rada jih tudi pripovedujem.

Tukaj je ena meni zelo ljubih pravljic: pravljica o srajci srečnega človeka:





Nekoč je živel nek kralj. Ko je zbolel, so mu svetovalci povedali, da bo ozdravel šele, ko bo oblekel srajco srečnega človeka. Kralj je svoje poslance poslal po vsem svojem kraljestvu, da najdejo srečnega človeka in mu prinesejo njegovo srajco.

Poslanci so vsepovsod potovali, se ustavljali in spraševali ljudi, če so srečni.

A nihče ni rekel, da je srečen. Eden je pojamral, da ni zdrav, drugi, da ima staro hišo, tretji bi rad več denarja, četrti ni bil zadovoljen s službo ... Poslanci so prečesali vso deželo po dolgem in počez, toda niso našli niti enega človeka, ki bi rekel, da je srečen.

Žalostni so se vračali h kralju, bilo jim je težko, ko so videli, da mu ne morejo pomagati.

Spotoma so šli čez neko planino in tam zagledali pašnik, kjer je vesel pastir pel pesmi in žvižgal, medtem ko je pasel svojo čredo.

Vprašali so ga: "Ali si srečen?"

"Ja, seveda sem! Kako bi ne bil, saj mi nič ne manjka! Imam ovčke, lahko pojem in se veselim, trava dobro raste, ovčke niso lačne. Nad menoj je čisto nebo, sonce sije, prijetno toplo mi je, tamle blizu je studenec in grem lahko pit, če sem žejen. In moje ovčke tudi grejo pit. Kadar dežuje, se spravim pod streho, dež zalije pašnik, da trava spet raste ... Res: nič mi ne manjka!" je rekel.

"Potem nam pa daj svojo srajco, da jo nesemo kralju. On jo potrebuje, da bo ozdravel!"

Tedaj je pastir odgrnil svoje ogrinjalo, pokazale so se gole rame, in je rekel: "Nimam srajce!"

Poslanci so se morali vrniti h kralju brez srajce, kajti niso našli človeka, ki bi bil srečen in ki bi imel tudi srajco.

 

Ker to pravljico pripovedujem na pamet, jo pač prirejam otroškim ušesom. Ne vem, ali je kje zapisano, kako je bilo potem, ko so se poslanci vrnili.

Upam, da ni kralj žalostno umrl - ker ni dobil srajce srečnega človeka.

Upam, da je ugotovil, kje se v resnici sreča skriva!

Morda je ugotovil, da sreča ni vezana na to, koliko bogastva imamo ... koliko skrinj zlata in biserov imamo. Da ni odvisna od tega, kolikšen grad ima. Upam, da je ugotovil, da bo srečen, če bo delil to, kar ima, upam, da je ugotovil, da za srečo sploh ne potrebuje veliko materialnih stvari. Morda se je potem naučil biti zadovoljen z malim ...

Pravzaprav to, kar je imel pastir, ni bilo malo! Imeti svežo pašo, zadovoljne živali, čisto nebo in vodo je pravzaprav pravo bogastvo!