Mislim, da lahko rečem, da nikoli ne kritiziram vse na počez. Ponavadi premišljujem in primerjam in včasih sprašujem, potem se pa "odločim", kako je.

Tudi zdravstva v glavnem ne kritiziram, se mi pa zdi tudi kaj narobe ali pa celo zelo narobe.

Moji že veliki, odrasli hčeri so se zelo poslabšali izvidi, kar je govorilo o tem, da je verjetno ponovno izbruhnila avtoimun(sk)a bolezen. Zdravnica ji je dala napotnico "nujno" in jo napotila na polikliniko. Hči je šla tja, a ko je prišla, ni bilo na okenčku nobenega, kaže, da tisti dan nobenega več. Čakala je dlje časa, potem je pa vrgla napotnico v nabiralnik, na katerem piše, da se vanj meče napotnice in izvide, nakar bolnik dobi datum po pošti, na pregled pa da tam jemljejo samo naročene bolnike. No, nekako tako piše.

Hči in njen prijatelj sta se potem odločila, da vržeta napotnico v nabiralnik - kot piše - in šla domov.

Drug dan je hči čakala na pošto. In tretji dan tudi, ampak tedaj je že bil vikend. Bolezen se je stopnjevala, hči je dobila še mrzlico, vročino. Kje je napotnica? Kaj lahko naredimo? Od nikoder seveda ni bilo nobenega odziva.

Hčer sem vprašala, če je napisala na tisto, kar je vrgla v nabiralnik, svojo telefonsko številko. Je ni. Škoda. Ampak kljub temu se je meni zdelo logično, da tisti tam, ki odprejo nabiralnik, vendar ja pogledajo napotnico in izvide, in ko vidijo napis "nujno" in ko vidijo zelo slabe izvide, da poiščejo bolnika! Saj je podpis zdravnice, vidi se, v katerem zdravstvenem domu je bila napotnica izdana. Kaj res ne morejo poklicati tja in vprašati, kje je zdaj ta bolnik?

Zakaj nimajo tam pri okenčku, kamor je bila sicer hči poslana, napisano, kaj naj bolnik naredi, če tam ni nikogar, pregled pa potrebuje takoj, sploh pa, kaj narediti, če imaš napotnico "nujno"?

Kako naj človek, ki ne hodi veliko okrog zdravnikov, ve, kakšna so tam pravila oz. pravila v zdravstvu?

Kako naj ve, kaj pomeni "nujno", kaj pomeni "hitro"?

Kako se naj znajde človek, ki stoji tam pred okenčkom, tam pa nikogar ni, ljudje, tudi osebje, hodijo mimo ... koga vprašati, kdo bo kaj povedal ... In sploh, če je bolnik komaj na nogah, kako bo tedaj za vsako ceno našel način, kako priti do zdravnika, do katerega mora nujno priti?

Jaz napotnice in izvida nisem videla. Ni mi pa šlo v glavo, da v resnici na polikliniki (ali kje?) ne dvignejo telefona in pokličejo v zdravstveni dom oz. zdravnice, ki je izdala napotnico. Kje je ta bolnik, ki pod nujno potrebuje zdravnika?

No, vikend je minil, potem sem pa šla jaz na polikliniko, našla pravi hodnik in tisti "slavni" nabiralnik z napisom, da se napotnice odda tukaj in da datum "pride" po pošti. Res: kaj pa tisti pod "nujno"? Piše kje kaj o njih?

...

Stojim v vrsti pred okenčkom in čakam. Moram ugotoviti, kje je hčerina napotnica in kaj zdaj narediti. Hčeri se očitno bolezen stopnjuje in res ne more čakati. Pol ure malice mine in gospa se spet pojavi na okencu. Vrsta se počasi premika, še dva človeka sta pred menoj, še eden. Ampak ne, na vrsti so samo tisti, ki jih ima v računalniku kot naročene in kliče ljudi, ki so za menoj, jaz pa kar ne morem priti do nje. No, potem enkrat le uspem vmes reči, da je hči pred dnevi tukaj oddala napotnico in da pod nujno potrebuje pogled.

"Tukaj ni njene napotnice," zvem, čutim, kako sem tam odveč. Niti po priimku ni vprašala.

"Ampak oddala jo je tu, kje potem je?" vztrajam. Moram najti napotnico!!

"Naroča se tukaj!" mi nestrpno reče delavka in mi da v roke list s telefonskimi številkami, mailom in še čim.

Stopim stran in razmišljam, kaj zdaj. Potem se odločim, da grem osebno na kliniko, kamor pravzaprav "pašejo" bolniki s hčerino boleznijo. Ampak tam še nikoli ni bila.

No, najdem pravo bolnišnico in povem vratarju, kaj bi rada. Prijazni mož takoj razume, za kaj gre in me odpelje do sobe, kjer piše "glavna sestra". Naroči, naj počakam. Potem pride ven sestra, ki naroča bolnike na pregled! V rokah ima hčerino napotnico! Pravi, kako naj naredijo pregled, če pa bolnika nikjer ni! Ampak a naj bi na polikliniki čakala vse popoldne in prenočila? Počakala na naslednje jutro, ko bodo zdravniki spet tam?

Pove, da so dekle naročili za novembra. !!!

Druga sestra pravi: "No ... saj tako dolgo ne more čakati. Je preslaba. Ampak ta napotnica ne velja več. Ta napotnica velja 24 ur, v 24 urah mora biti bolnik pregledan. Zdaj morate iti po novo napotnico. Če bi pisalo "hitro", bi morala biti pregledana pa v 3 mesecih."

"Prav, grem po novo napotnico."

Še dobro, da sem s kolesom. Upam, da je hčerina zdravnica v službi, ona bo najlažje razumela, za kaj gre. Ravno še ujamem dopoldanski čas, tam so že popoldanci, zdravnica me hitro pokliče. Je zgrožena, do kakšnega zapleta je prišlo. Takoj mi napiše napotnico. In reče, da naj greva s hčerjo raje kar na urgenco, kajti na polikliniki morda ne bo več zdravnikov.

Ko pridem domov, skuham blago bučno juho, še dobro, da sem jo, kajti res si nisem mislila, kako bo potem "dolga" tisto čakanje na urgenci. Bi morala biti tešč? Pa ja.

Potem se odpraviva. Pride še prijatelj, kasneje še prijateljica. O, koliko pomeni imeti (s seboj) prijatelje, ki razumejo in stojijo ob strani!

Na urgenci postavijo vprašanje, zakaj je prišla tja in ne na polikliniko. !! Rekla sem, da je tako naročila zdravnica. Zapleta z napotnico ni tako lahko razumeti.

No, in potem čakamo. Ko dobi hči številko, na ekranu preverim, koliko bolnikov je pred nami, koliko je vseh, koliko jih je v težkem stanju - zanima me vse, kar pač uspem razbrati z ekrana.

Že na začetku ji vzamejo kri in preverijo par vitalnih funkcij. Potem pa se začne čakanje. Čakanje. In spet čakanje.

Ponavadi jaz nisem zelo nestrpna zaradi čakanja, večkrat sem že čakala na urgenci z otroki, enkrat ali dvakrat tudi zaradi sebe, seveda sem bila vedno tudi pripravljena na čakanje, imela s seboj knjige za branje otrokom ali zase.

Tudi zdaj sem imela s seboj knjigo.

Pa vendar ... Čakanje se je takoooo vleklo! Menda še nikoli tako.

Posebno težko mi je postalo potem, ko sem videvala vse popoldne iste bolnike, ene s hudimi bolečinami, videlo se je, da jih zelo boli. Ena gospa je veliko kašljala, davila se je pri tem, ampak na ozkem vozičku ni bilo mogoče ustvariti res dobrega položaja, v katerem bi lažje dihala. Ena mlada gospa je bila sključena, rekla mi je, da jo boli želodec. Poklicali so jo noter in ji dali protibolečinsko infuzijo. Kasneje se je vrnila k nam na hodnik in spet čakala z nami. Bolečine so se počasi omilile. Ampak ko smo čakali in čakali, so se gospe bolečine spet stopnjevale. Potožila je, da ji je žal, da je sploh prišla. Doma jo čaka majhen otrok. Videlo se je, kako zelo jo boli trebuh ...

Gledali smo na ekran, ampak vrsta ljudi, ki so že v oskrbi, se skoraj ni povečevala, morda je prišel na vrsto le kakšen, ki je bil še bolj pod nujno kot vsi ostali, ki so bili samo pod "nujno" in so imeli pravico (in dolžnost!) biti pregledani v 24 urah. V 24 urah! Ostajali smo še naprej samo "čakajoči".

Opazila sem mlado zdravnico, svojo učenko, oh, kako sva se bili veseli! Prav v njene roke bi prišli, če bi bili že več ur prej na urgenci ...

Ja, tako je, če bi bili še prej tam!

Ugotovila sem (mislim, da se ne motim, sklepam pač po tem, kar sem opazila), da je gotovo tako, da dnevni zdravniki skušajo "oddelati" svoje bolnike, preden končajo svojo službo, medtem ko ostali čakajo na drugo izmeno. Koliko bolnikov je bilo, ki sem jih vse popoldne tam videvala.

No, hči je potem prišla na vrsto ob 20.30 - ali morda ob 21.30, nisem več gotova (prišla je na urgenco ob 15.30). Pregled, rentgen, še nekaj preiskav. Potem so ji jo "vzeli" v eno sobico in ji dali infuzijo, ki ji bo tekla do 2h zjutraj. Še dobro, da obstajajo mobiteli, kajti jaz sem bila zunaj, na hodniku; tako sva se zmenili, da odidem domov, ona pač ostaja tam in nima pomena, da ure in ure sedim sama na hodniku, pri njej pa je na srečo lahko bil prijatelj.

Drugi dan zjutraj je še vedno ležala na urgenci. Bo hospitalizirana, je jasno, ji pa še delajo preiskave.

Sredi dne mi hči sporoči, da ni več na urgenci, pač pa je zdaj v bolnišnici, kjer bo ležala, da pa še nima postelje, ni še proste postelje. Popoldne, ko so obiski, pridem do nje, še vedno sedi na hodniku in čaka na posteljo ...

(Slikca izpred let, ko je šel mali sin na operacijo ...)

---

To izkušnjo javno zapisujem zato, ker želim vplivati na to, da bi urgenco posodobili. Niso krivi zdravniki, ni krivo zdravstveno osebje, da se tam tako dolgo čaka. Mislim, da so delali po svojih močeh, tudi v odnosih so bili korektni. Ampak morali bi ustvariti boljše pogoje za bolnike. Tako materialne, da bi bili prijaznejši pogoji, več prostora, ali pa naj vsaj malo polepšajo te hodnike in ambulante, ki so.

In poleg tega: moralo bi biti tam več zdravnikov! Ni prav, da zelo bolan bolnik, ki se zelo slabo počuti, čaka po pol dneva, da sploh pride na vrsto.

Kdo ve, ali tisti, ki "režejo kruh" zdravstvu, tudi vodilni zdravniki, ki soodločajo, kdaj pomislijo na možnost, da bodo morda kdaj sami ali pa njihovi najdražji na istem, kot so drugi bolniki? Ali pa bodo verjeli v svojo pravico do privilegijev, da jih sprejmejo čez vrsto ali zdravijo posebej?

Sem pa že parkrat videla, kako je bilo zdravstvo neusmiljeno tudi do zdravnikov ...

Da ni denarja?

Kdo to pravi?

Po eni strani ni denarja, pravijo, a vendar je denar za marsikaj ...

Naj bo za to, kar je res nujno potrebno!

In še glede napotnice, človek, ki nima izkušenj z zdravstvom, pač marsičesa ne ve. Kaj res ne morejo lepo razložiti, kaj in kako? Jasno napisati, kaj narediti, če nikogar ni v ambulanti ali na okencu? Morda ni po pravilih, da bi bolnika poklicali po telefonu, ampak to bi bilo človeško! Kaj delamo vedno samo trdo po predpisih?