Noben zakon mi ne more dovoliti tega,

da delam tisto, kar je narobe.

(A. Lincoln.)

---

Tako je. Naj so zakoni v državi taki ali drugačni, je vsak od nas dolžan delati po svoji vesti. Ni pa vse dobro, čemu ljudje tako radi rečemo "dobra, mirna vest", marsikdaj človek najde razna opravičila za svoja dejanja ... dolžni smo raziskovat stvari, se poglabljati vanje, ne samo nekaj odkloniti ali pa slepo sprejeti in trditi, da delamo po svoji vesti.

Tako je včasih "mirna vest" samo retorična, resničnega miru v srcu pa človek nima.

Mnogokrat se človek odloča, tudi o zelo pomembnih stvareh, ko ne vidi dobro ... ko ima "umazana očala" na nosu, ko premalo pozna stvari, sklepa pa po neoprijemljivih stvareh. Ali pa izhaja iz svojih težkih izkušenj, ki jih ni zdravo predelal.

Spomnim se, ko je bila vsa iz sebe ena blogerka, češ da jaz premalo spoštujem ustavo - ampak jaz v resnici mislim, da ni ustava izraz moje duše. In ni moja vest. Vesti mi ne more nihče ukazati. Seveda pa se vest oblikuje skozi posameznikovo življenje, v začetku je zelo pomembna vzgoja otroka, kasneje je poudarek na samovzgoji. Ampak v resnici je potrebno upati zares pogledati v svoje srce ... prisluhniti, poslušati odmev iz globin ...

Če bi bila v resnici ustava tisto, kar izraža človekovo vest in resnično najboljše stvari za vse državljane, bi bila lahko po vsem svetu ena sama ustava!

In mnogi zakoni bi bili bolj ali manj enotni povsod, če bi bila uzakonjeni pamet in modrost. Zapovrh so pa "uzakonjene" tudi luknje v zakonih in tudi tiste so pomembne in vplivajo na marsikakšno razsodbo.

Na vsakem od nas je, kako se bomo držali "črke postave", ali bomo v svoje življenje vnašali srce ali pa se bomo predvsem trdo oklepali predpisov in jih izkoriščali samo v skrbi za lastno rit.