Literarno delo turške avtorice me je izredno pritegnilo, posebej zato, ker se v delu prepletata sodobna zgodba vestne ameriške gospodinje, mame in žene, ter zgodba izpred več stoletij (dogaja se v 13. stoletju), ki pa se dogaja na Bližnjem vzhodu.

Ella, "srečno" poročena, ki se pravzaprav raje ne sooča s stvarmi, ki jim ni kos (tako ve že dolga leta, da jo mož vara, pa noče vedeti), dobi v roke literarno delo Sladka blasfemija, za katero naj bi ona napisala recenzijo. Zgodba jo silovito potegne vase, veliko razmišlja o njej ... in o ljubezni. Postavljajo se ji vprašanja, o katerih že dolgo dolgo ni razmišljala.

Poišče naslov pisca Sladke blasfemije in mu napiše mejl.

Na svoje veliko presenečenje dobi odgovor in med njima se razvije prijazno in subtilno dopisovanje.

Potem pisec, ki živi v Amsterdamu, prileti v Ameriko prav zato, da bi srečal Ello.

No, v to zunanjo zgodbo je vpeta srednjeveška zgodba o dervišu, potujočem učitelju (sufiju) Šamsu in bodočem pesniku Rumiju. Zgodba se začne v času, ko drug za drugega še ne vesta, oba pa hrepenita po popolnosti, Rumi hrepeni tudi po nekom, ki bi mu pomagal rasti, po prijatelju. Rumi je silno ugleden pridigar, ima veliko učencev, vsi ga spoštujejo, nič mu ne manjka ... Ko pridiga o trpljenju, nek berač pomisli, kako more govoriti o trpljenju nekdo, ki mu nikoli ni nič manjkalo ...

Šele ko Rumi tudi trpi, ko je pripravljen marsičemu (vsemu, kar ima rad ... ) umreti, se odpovedati (največja odpoved je izguba prijatelja Šamsa, potujočega derviša), postajati "nič", zori ... in v njem postopoma "raste", dozori pesnik ... (ki postane svetovno znan). Svila, dragocena tkanina, nastane šele, ko sviloprejka umre ...

- Babica ve, da se takrat, ko ni bolečine, ne more odpreti pot za otroka in mati ne more roditi. Prav tako je za rojstvo novega Sebe potreben napor. Prav tako kakor mora iti glina skozi hudo vročino, da postane močna, lahko Ljubezen postane popolna zgolj v bolečini.

Kljub temu, da mi je to jasno, da brez umiranja sebi ne gre, kljub temu, da vem, da brez trpljenja sploh ne moremo dozoreti, mi je silno težko ob tem, ko se Šams (ki ni ravno mladenič) poroči z mlado deklico, Kimyo, ki ga ima zelo rada in želi postati njegova žena, toda potem jo pušča samo in ona skoprni od neuslišane in neslišane ljubezni ... Brez ljubezni ni življenja.

Kimyo doživljam kot žrtvovano jagnje. Meni se pa zdi, da človek sme žrtvovati samega sebe .... samo samega sebe ... nikoli pa drugega ...

Nekatera od štiridesetih pravil ljubezni (obarvane vrstice), ponekod tudi samo del:

- Lahko proučuješ Boga skozi vse in vsakogar v vesolju, kajti bog ni omejen na mošejo, sinagogo ali cerkev. A če moraš še vedno vedeti, kje natanko je njegovo domovanje, obstaja samo en kraj, kjer ga lahko iščeš: srce iskrenega ljubimca.

- Intelekt in ljubezen sta sestavljena iz različnih snovi. Um ljudi zavozla in ničesar ne tvega, ljubezen pa razveže vse vozle in tvega vse. Um je vedno previden in pravi: 'Pazi se prevelike ekstaze,' ljubezen pa pravi: 'Oh, nič zato! Kar skoči!' Um se ne zlomi zlahka, ljubezen pa iz sebe brez težav naredi ruševino. A med ruševinami se skrivajo zakladi. Zlomljeno srce skriva zaklade.

- Večina težav na svetu izhaja iz jezikovnih napak in preprostih nerazumevanj. Nikoli ne jemljite besed dobesedno. Ko stopite na območje ljubezni, postane jezik, kakršnega poznamo, nepotreben. Tisto, česar ni mogoče ubesediti, lahko dojamemo le v tišini.

- Osamljenost in samota sta dve različni stvari. Ko si osamljen, se je lahko zavajati, da si na pravi poti. Samota je boljša za nas, saj pomeni, da smo sami, ne da bi bili osamljeni. A na koncu je bolje najti nekoga, osebo, ki bo tvoje zrcalo. Zapomni si, samo v srcu drugega človeka lahko resnično vidiš sebe in božjo navzočnost v sebi.

- Potrpežljivost ne pomeni nedejavnega čakanja. Pomeni, da gledamo dovolj daleč naprej, da zaupamo končnemu izidu procesa. Kaj pomeni potrpežljivost? Pomeni, da gledamo trn in vidimo vrtnico, da gledamo noč in vidimo zoro. Nepotrpežljivost pomeni, da smo kratkovidni in ne vidimo izida. Božji prijatelji nikoli ne izgubijo potrpljenja, kajti vedo, da lunin krajec potrebuje čas, da se spremeni v polno luno.

- Vzhod, zahod, jug ali sever, razlika je le majhna. Vseeno, katera je tvoja smer, prepričaj se le, da je vsako potovanje tudi potovanje znotraj. Če potuješ znotraj, boš prepotoval širni svet in še več.

- Več je lažnih gurujev in lažnih učiteljev na svetu, kakor je zvezd v vidnem vesolju. Ne zamenjuj ljudi, ki so obsedeni sami s seboj in jih žene sla po moči, z resničnimi mentorji. Resnični duhovni vodja tvoje pozornosti ne bo usmerjal nase in od tebe ne bo terjal popolne poslušnosti ali skrajnega občudovanja, pač pa ti bo pomagal ceniti in spoštovati tvoj notranji jaz. Resnični mentorji so prosojni kakor steklo. Dovolijo, da skoznje teče božja luč.

- Poskušaj se ne upirati spremembam, ki ti pridejo na pot. Raje pusti življenje, da živi skozte. In ne skrbi, da se ti življenje postavlja na glavo. Kako pa veš, da je tista stran, ki si je vajen zdaj, boljša od tiste, ki prihaja?

- Prava umazanija je tista znotraj. Ostalo se preprosto umije. Samo ena vrsta umazanije je, ki je ni mogoče sprati s čisto vodo, in to je madež sovraštva in svetohlinstva, ki okuži dušo. Telo lahko očistiš skozi vzdržnost in post, samo ljubezen pa lahko očisti srce.

- Ne skrbi, kam te bo peljala pot. Raje se osredotoči na prvi korak. To je najtežji del in za tega si odgovoren. Ko enkrat narediš korak, pusti, da se vse zgodi po naravni poti, in drugo bo sledilo. Ne plavaj s tokom. Bodi tok.

- Ko gre resnični ljubitelj boga v gostilno, gostilna postane njegova molilnica, ko pa gre v to isto sobo pivec, postane gostilna. V vsem, kar počnemo, naredijo razliko naša srca, ne naš zunanji videz. 

- Pekel je tukaj in zdaj. Nebesa prav tako. ... sta oba navzoča v vas prav ta trenutek. Vsakič ko se zaljubimo, se vzpnemo v nebesa. Vsakič, ko sovražimo, zavidamo ali se s kom prepiramo, pademo naravnost v peklenski ogenj.

- Preteklost je interpretacija. Prihodnost je iluzija. Svet se ne giblje skozi čas, kakor da je ta ravna črta od preteklosti v prihodnost. Namesto tega se čas premika skozi nas in v nas, v neskončnih spiralah. Večnost ne pomeni neskončnega časa, ampak preprosto brezčasnost. Če bi rad izkusil večno razsvetljenje, preženi preteklost in prihodnost iz misli in ostani v sedanjem trenutku.

- Usoda ne pomeni, da je bilo tvoje življenje strogo določeno vnaprej. Zato je to, da prepuščaš vse usodi in ne prispevaš dejavno h glasbi vesolja, znak čiste nevednosti. Glasba vesolja objema vse in je komponirana na štirideset različnih ravneh.Tvoja usoda je raven, na kateri boš igral svojo melodijo. Morda ne boš spremenil svojega inštrumenta, ampak kako dobro boš igral, je zagotovo v tvojih rokah.

- Če hočeš okrepiti svojo vero, se moraš znotraj zmehčati. Da bi bila tvoja vera trdna skala, mora biti tvoje srce mehko kakor pero. Skozi bolezen, nesrečo, izgubo ali boj, tako ali drugače smo vsi soočeni z dogodki, ki nas učijo, kako postati manj sebični in obsojajoči, pa bolj sočutni in velikodušni. Vendar se nekateri od nas naučimo lekcijo in postanemo blažji, drugi pa postanejo še ostrejši, kakor so bili prej. Edini način, da se približamo Resnici, je, da razširimo srca, tako da bodo zaobjela vse človeštvo in bo v njih še vedno prostor za več Ljubezni.

- Nič ne sme stati med teboj in bogom. Ne imami, ne duhovniki, rabini ali kateri koli drugi čuvarji moralnega ali verskega vodstva. Ne duhovni učitelji, celo tvoja vera ne. Verjemi v svoje vrednote in pravila, vendar nikoli ne pusti, da bi gospodarila nad drugimi. Če dragim kar naprej lomiš srca, ni nobena verska dolžnost, ki jo opravljaš, vredna nič. Ogibaj se malikov, kajti zameglili ti bodo pogled. Naj bo tvoj vodja bog in samo bog. Nauči se Resnic, prijatelj, vendar pazi, da iz svojih resnic ne boš naredil fetiša.

- Medtem ko se vsi na tem svetu ženejo, da bi nekam prišli in postali nekdo, samo da bi lahko vse pustili za seboj ob smrti, je tvoj cilj vrhovna faza ničnosti. Živi to življenje tako lahko in prazno kakor številka nič. Nič drugačni nismo od lonca. Ne držijo nas pokonci okraski zunaj, ampak praznina znotraj. Tako pač je; naprej nas ne poganja tisto, kar si prizadevamo doseči, ampak zavest o ničnosti.

- Predaja ne pomeni, da si šibak in nedejaven, ne vodi ne v fatalizem ne v predajo. Nasprotno. Tisti, ki se predajo božanskemu bistvu življenja, bodo živeli v nemoteni mirnosti in miru, celo če bo šel ves svet skozi pretres za pretresom.

- Na tem svetu nas ne pelje naprej tisto, kar si je podobno ali običajno, ampak odkrita nasprotja. In vsa nasprotja v vesolju so navzoča v vsakem od nas. Zato se mora vernik srečati z nevernikom, ki prebiva v njem. In nevernik mora spoznati molčečega vernika v sebi. 

- Nikoli ni prepozno, da se vprašaš: 'Ali sem pripravljen spremeniti življenje, ki ga živim? Sem se pripravljen spremeniti od znotraj?' V vsakem trenutku in z vsakim novim vdihom bi moral biti človek nov, in znova nov. Samo en način je, da se rodimo v novo življenje: da umremo pred smrtjo.

- Življenje brez ljubezni je brez smisla. Ne sprašuj se, kakšne vrste ljubezni moraš iskati, duhovno ali materialno, božjo ali posvetno, vzhodno ali zahodno – razlike peljejo zgolj k še več razlikam. Ljubezen nima nalepk, nima razlag. Je, kar je, čista in preprosta. Ljubezen je voda življenja. In ljubezen je ogenj duše. Vesolje se vrti drugače, kadar ogenj ljubi vodo.

Naj dodam še to, da me je ta knjiga pritegnila tudi zato, ker se dogaja v muslimanskem svetu in govori o Bogu in ljubezni. V tem časih, ko je na Bližnjem vzhodu in drugje toliko nasilja, je pravi balzam taka zgodba, ko vidimo, da tudi islam govori o ljubezni. Šams uči o tem, kaj je bistvo ljubezni in bistvo vere. Uči otresti se vsega nenujnega in marsikdaj je prav osvežujoče  poslušati njegove besede.

Kolikokrat čutim, kako smo si notri v sebi ljudje nadvse podobni ... vsi si želimo ljubiti in biti ljubljeni ...

Vera kot nekaj zunanjega, kot nek okvir, naj ne bi bila tista, ki ljudi med seboj ločuje. Prava vsebina nas povezuje.

Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni