Ob pogovorih na tem blogu (Najini teki) sem se odločila sem prenesti sem en svoj zapis z drugega bloga:
---
"Kam?" smo se vprašali. Ko je izhodišče Most na Soči, je pametno iti nekam, kamor ni strašno daleč od tu! Da izkoristimo še eno počitniško nedeljo!
Seveda takoj zamika Krn! Če gremo malo stran od naše hiše v okolici Mosta na Soči, ga takole vidimo, seveda daleč pred nami.
In Krn s svojo smerjo Silva Korena, ki sicer velja za zelo zahtevno (ampak zame je najnajlepša, saj mi je izredno ljubo, kadar lahko hodim po štirih
! (Opis te poti na hribi.net.)
Ampak - ali jo zmoremo? Lani seveda ni bil problem, šli smo trije, Turdusova nečakinja, Turdus in jaz.
Letos je pa z nami tudi naš 8-letnik. Bo šlo? Bo! Pred kratkim je bil s prijatelji na Kladivu (jaz tam še nisem bila) in je ves navdušen!
Torej gremo!
Kaj pa Maks? Mali bo gotovo krasno plezal po skalah, tudi ob zajli in po lestvi, ampak ... Maks, kaj pa Maks! Maks ne more na lojtro! Bi ga Turdus nesel čez nevarna mesta? Hmmm.
Kaj pa kakšna druga pot?
Poiščem na spletu možne poti na Krn in potem si izberemo tegale:
Planina Kuhinja - Krn (mimo jezera v Lužnici)
Fotke na spletu
Seveda gledamo po zemljevidu in razmišljamo, če lahko kaj dodamo, če je kaj ravno "ob poti". Zamika še Rdeči rob, Stador, Vrh na Peski. Pa morda bi šli pogledat še Gregorčičevo rojstno hišo, saj bomo dospeli na tokratno izhodišče skozi Vrsno. In tam malo nižje so eni slapovi! Kaj vse nas zanima.
No, in potem je v nedeljo zjutraj pred nami pot. Najprej skozi pašnike,
Krn čisto levo izgleda majhen, v resnici je pa največja gora tukaj okrog in pot nanj nas bo vodila daleč v desno in okrog in potem šele gor!
usmerimo se proti planini Leskovca in potem vedno bolj in bolj navzgor.
Med malico se dogaja vse mogoče!
Počasi sonce, ki nas je objemalo že takoj na začetku poti, izginja v meglicah in oblakih ... okrog nas postaja megleno in precej sivo. No, sonce nas ne bo izmučilo! Je pa malo manj lahko hoditi, ker izgubimo orientacijo, saj sonce vendar veliko pove, v kateri smeri človek hodi.
Rdečemu robu se Turdus prav zato (zaradi megle) odpove, čeprav je že sam pohitel navzgor proti "rdečemu" cilju.
Jaz ga čakam ob njegovem nahrbtniku in tako hodiva potem nekaj časa sama, kmalu se pa že začne pot spuščati in prideva v Lužnico,
Še pogled nazaj ...
kjer otroci in Maks okupirajo jezero (1801 m nad morjem), splezajo na skalo, tudi pes seveda (saj je vendar na Rinkah dobil ime: Canis alpinus!). Naša fanta pa ne bi bila naša, če ne bi plezala vsenaokrog. Navdušeno tudi pobirata ostanke železja iz prve svetovne vojne. Kaže, da imajo fantki v genih te stvari, tako tamali kot taveliki. Vejo, da je vojna nekaj strašnega, toda orožje jih vseeno zanima in mika.
Potem se spet prepustimo poti. Lepo je, zelo, le megla nas vse preveč ovija. Nekateri se oblačijo, zebe.
Jasnočka odkrije trnovo krono,
Skakalec pa srca. mnogo src!
Dvigamo se ...
O to je pa gotovo že Batognica, to pa že poznam! Od lani! Z Malim se odločiva, da bo tukaj najin dom! Kdo bi imel take lepe stene? Jaz že! Midva! Pridružijo se nama še ostali naši. Vsi bi imeli take stene hiše! Le poglejte rožice, ki krasijo "zidove"!
Mali raziskuje kaverne ... celo svojo svetilko je vzel s seboj s tem namenom!
Dekletoma predlagam, da se poročita tukaj (moja poročna priča se je v resnici poročila na Krnu!), kako bi se lepo vlekla vlečka po teh stopnicah - če je ne bi kdo nosil!
Na tole lepoto me opozori Skakalec! (Mama, tole pa moraš slikati! Pogled skozi okno, zakaj roža in še bolj zadaj gore!)
Sonce! Le od kod se je vzelo! No, ni nas objelo, ampak videli smo pa vendarle osončena področja. Morda pa vendar posije tudi k nam?
Sonce odpre tudi pot h Krnskim jezerom!
In že se - v megli - vzpenjamo na sam Krn!
Ne, niso sami kamni, le dobro poglejte!
Blejamo in ovce tudi blejajo! Tele ovce se vsak dan sprehajajo po vrhu dvatisočaka!
Razgleda ni (kot je bil lani!), vemo pa, kje smo. In tudi to je nekaj!
Spustimo se do koče, sedaj se nam ponuja razgled. Vrh nad peski? Mikal je, mikal ... a megla je imela prste vmes ... Mogoče pa kdaj drugič ...
In kako lepo se vidi Rdeči rob! Ampak zakaj se prej ni?
Evropa ... Evropska unija razpada? Preroško?
Ampak lani je pri koči visela slovenska zastava - v le malo boljšem stanju.
Spust je kar naporen, hodili smo cel dan.
Naše noge malo protestirajo.
Mali malo jamra, a vendar res pogumno hodi. In potem se odloči, da bo hodil sam vso pot, da bo lahko rekel, da je hodil sam! In pri avtu je veliko pred menoj.
Ko se peljemo iz Kuhinje v dolino, se že mrači.
Jan 07, 2016
