Vsa raznežena je stala ob posteljici z dojenčkom. Spal je. Mirno. Ročice je držal nazaj, pravijo, da zadovoljen dojenček spi z ročicami nazaj ... z odprtimi ročicami ... Bila je tiha mirna noč, vsi otroci na oddelku so spali. Le ona je bila tam, da poskrbi zanje, da bo vse v redu.
Dojenček, ki ga je gledala, je bil kot angelček. Vsi so rekli, da je zelo lep.
Toda ni bil samo lep dojenček, ni bil samo zaželen otrok, prvotno ni bil zaželen. Rodil se je mami, ki ga ni mogla obdržati. Rodit je šla daleč stran od doma in ga pustila v porodnišnici - za posvojitev.
Malega dečka sta posvojila mož in žena, ki sta zaman čakala na svoje otroke. In tako je deček našel dom. Starše. Izgledalo je idilično ... potem pa so ugotovili, da ni čisto zdrav. Da ima verjetno neko okvaro. Še niso bili gotovi.
In tako je bil dojenček sprejet v bolnišnico, kjer je delala sestra Meta. Vsi na oddelku so ga vzljubili, malega fantka.
In potem so zdravniki ugotovili, da mali fantek nikoli ne bo zdrav. Da bo invalid.
Deček se je vsemu osebju zasmilil. Vsi so ga imeli radi.
A staršev posvojiteljev ni bilo več blizu ...
Mali deček je v bolnišnici čakal na svoje starše ...
...
Ali lahko ljubezen umre?
...
Ta zgodba je resnična, rahlo prirejena. Pustila bom od tu naprej odprto, brez nadaljevanja.
Želim pa postaviti vprašanje, ki se mi je zastavilo že tisočkrat:
Če si nekdo zelo želi imeti otroke in jih ni ... ali nimajo tisti starši potem še toliko več ljubezni ... in bi z odprtimi rokami in srcem sprejeli tudi kakšnega bolnega, prizadetega, gluhega, slepega ...
Ali bi morali biti otroci po naročilnici - napišeš zahtevek in tak mora biti!?
Jan 28, 2016
