Ob razpravah o Titu še nekaj mojih spominov in še kakšna misel:
Verjetno so moji najstarejši spomini na Tita tisti iz prvega razreda osnovne šole. Kolikor se spominjam, je bila v berilu neka zgodbica o Titu, iz njegovega otroštva. O tem, kako bi se rad sankal, pa ni imel sank. Pa je vzel nečke - nekakšno korito za mesenje kruha. No, in se je on, "bistra glavica", spustil v nečkah po bregu navzdol, enkrat in še enkrat ... dokler se ni v nekaj trdega in ostrega zaletel in so se nečke preklale na dvoje.
No, in jaz sem imela en poseben preblisk, namreč to, "bistra glavica" - ta izraz me je silno očaral!
Biti bistra glavica je meni pomenilo, da ima človek tako glavo kot naša krava Bistra. Bistra je bila tedaj naša najstarejša krava, nežno sive, skoraj bele barve, imela je mogočne na široko ukrivljene rogove in zelo tople in lepe oči. Jaz sem jo imela zelo rada. Sploh je bil zame hlev kraj, kjer se se zelo rada zadrževala, hodila sem od živali do živali in jih božala.
No, in ko sem zvedela, da je bil Tito bistra glavica, sem imela v trenutku njegovo podobo pred očmi! Imel je človeško postavo in glavo naše Bistre. Bil je topel, prijazen ... prav tak, kot moja ljuba krava!
Ko so nam potem pokazali Titovo sliko, sem tako prišla do nove podobe, ugotovila sem, da Tita vsak v naši šoli pozna ... bila sem prepričana, da je namreč Tito - naš ravnatelj! :) Vsakič, ko sem ga srečala, sem ga lepo pozdravila. Ni mi šlo v glavo, zakaj eni Tita tako opevajo, meni se je zdel čisto tak kot mi. ;) No, kot kakšen ata. :)
No, počasi sem zvedela še kaj več :) Tudi to, da je naš ravnatelj naš ravnatelj in ne Tito ;)
Postopoma sem zvedela še marsikaj, tudi takega, kar ni bilo ravno v čast in slavo našemu predsedniku. Tudi (za) stvari, o katerih se ni smelo govoriti. Spoznala človeka, ki mu je grozil zapor, ker je nekaj preveč povedal. Nekaj podobnega, kot je rekel pokojni škof Perko, ki je povedal vic, katera ptica je najdražja - rekel je, da Galeb, Titova jadrnica. No, zaradi tega vica je bodoči škof Perko dobil, če se ne motim, dve leti zapora. No, nekaj podobnega je rekel človek, ki ga poznam in mu je zaradi tega grozil zapor.
Potem se spominjam dogodka proti koncu moje osnovne šole. V pionirski sobi, kjer smo vozači čakali avtobus, se je nekega dne razširila novica, ki smo si jo samo šepetali, glasno je upal reči komaj kdo ... ja, nekateri so itak upali vse! ;) Tudi ko so nas vspisovali v mladinsko organizacijo, so eni upali napisati, da nočejo biti člani te organizacije. Ampak potem so dobili tudi ti članske izkaznice - kar pomeni, da oni na vrhu sploh niso prebrali naših izjav! Vsak od nas je namreč moral obkrožiti, da hoče ali noče postati član ZSMS, in se podpisati.
No, nekega dne se je širilo med nami v pionirski sobi:
"Tito se je obesil!"
Hodili smo gledat Titovo sliko in se potiho muzali.
Titova slika namreč se je razklala, okvir je popustil in se zravnal v eno dolgo precej ravno črto, naj njej je pa skoraj z glavo navzdol obvisel Tito.
V tem času sem se sicer zelo soočala s krivicami, recimo s socialnim področjem, in iskala pravico za ves svet. In ker se mi je zdelo, da v Cerkvi ni pravice, sem malo bolj pogledala "drugam", v srednji šoli se celo vključila v marksistični krožek in klub OZN, moja profesorica je tedaj obžalovala, da sem še premlada, da bi lahko vstopila v zvezo komunistov.
No, saj jaz v zvezo komunistov nisem želela, ampak hotela sem boljši svet! Verjela sem, da nekje mora biti boljši svet!
To zaupanje v svet s komunizmom, v pravično družbo, v enakopravne ljudi itd. se mi je zrušilo pa potem zelo naenkrat - ob brutalnem umoru Alda Mora.
Vedela sem, kako je bilo med vojno, vedela sem že tedaj za vojne in povojne zločine, ki so jih naredili zmagovalci, ki so bili po drugi svetovni vojni na oblasti.
Moj močan občutek za pravico mi je narekoval, da MORA biti na svetu tako, da se splača biti dober (no, zdaj vem, da če se splača ali ne, je potrebno biti dober!) in ker kot "cerkvena" nisem doživela pravice, čeprav sem se trudila delati dobro, biti poštena, pomagati drugim ..., sem razmišljala, da pa pravica mora nekje biti ... in če je ni tukaj, pri "nas", mora biti drugje ... Vedela sem za marsikaj konkretnega, kar so naredili med vojno in po njej, še dosti let po njej, tisti, ki so prevzeli oblast. Vedela sem, da je bilo tisto grdo. Da se tisto ne bi smelo zgoditi.
Ampak razmišljala sem tako, da današnji komunisti (proti koncu 70. let!) pa niso taki! Današnji komunisti so pošteni. Dobri.
In potem umor v Italiji. Alda Mora so ubili komunisti!
Torej komunisti niso dobri ljudje! Torej so še vedno taki, kot so bili tisti po vojni, ki so pobili toliko ljudi, tudi mnoge nedolžne! Potem pa jaz nočem imeti nič z njimi! Potem pač jaz nočem v zvezo komunistov! Nehala sem hoditi v klub OZN in v marksistični krožek. Kakšno leto kasneje sem se vpisala v katehetsko šolo. Hotela sem veliko vedeti! Vse vedeti!
Kot dijakinja srednje zdravstvene šole sem imela nekaj "pomembnih" nalog, ena od teh je bila, da sem s torbico za prvo pomoč dežurala ob mimohodu ljudi, ki so se šli poklonit tedaj umrlemu Edvardu Kardelju (umrlemu l. 79).
Ko je leto zatem umiral Tito, je bil eden od njegovih zdravnikov tudi zdravnik, ki je interno medicino učil moj razred. Spominjam se, kako je hodil bled, skorajda zelen ... preutrujen v šolo nas učit. Jezna sem bila na sošolke, ki so razgrajale tudi pri njegovih urah ... kajti očitno je bil zelo utrujen.
Ni me prizadelo, ko je Tito umrl, nisem se bala, da bo zdaj konec sveta (kot se je zgodilo neki moji učiteljici, ki je bila po Titovi smrti prav depresivna), smrti me je bilo strah na čisto drugačen način. Smrt je bila zame izziv, predvsem se mi je vsa desetletja mojega življenja zdelo potrebno urediti vse v svojem življenju, da lahko mirno umremo.
Tedaj, ob Titovi smrti, sem bila samo bodoča medicinska sestra, ki je hotela vse znati in biti popolna v svojem poklicu. Tito mi je bil blizu le kot bolnik. Kot bitje, ki je bilo v umiranju gotovo tudi v stiski. Blizu mi je bil le toliko, kot bi mi bil katerikoli človek, za katerega bi skrbela ... Vedno znova se mi zdi, da je nujno biti do bolnika strokovnjak in človek .... to, kaj je po poklicu, poziciji, bogastvu .... to pa ni merodajno za to, kako se bom obnašala. (Zgodilo se je, da smo na oddelek, kjer sem potem delala, sprejeli nekega politika in ko so me poslali k njemu v sobo s steklenim kozarcem soka, se meni ni zdelo prav - če vsi drugi dobijo sok v jogurtovem lončku, zakaj bi pa ta bolnik bil bolj poseben? No, in jaz sem tudi temu bolniku dala pijačo kar v jogurtov lonček! :) )
Postopoma skozi življenje sem se soočala z marsičim v zvezi s Titom. Prav prizadelo me je, ko sem videla v kakšni hiši Titovo sliko na steni, čeprav je njihov človek končal svoje življenje v breznih (so vedeli, čeprav se ni javno govorilo). To sem doživela kot izdajstvo!
Danes sem pri pospravljanju knjig naletela na Bevkovo knjigo o Titu. :)) Seveda sem jo odprla in kar nekaj prebrala. Po tem, kar in kakor piše, bi človek rekel, da je bil Tito svetnik :)
Jaz pa že dolgo dolgo vem, da ni bil ...
...
Ob tem, ko nizam spomine, pomislim tudi na neko knjigo, ki sem jo dobila za darilo kot mlada dopisnica Kmečkega glasa, ampak je imela vsebino, ki jo je moja mama označila s "same laži"! Mnogo kasneje sem "raziskovala" in ugotovila, da je imela moja mama prav.
Ob tem, ko mnogi Tita slavijo in častijo, pomislim, ali njega ločijo od dejanj, za katere je odgovoren, da so se zgodila.
Ali mora res revolucija zahtevati žrtve - kot je okrog l. 1963 rekel Maček mami Cavazzove žene - ko so družini zaplenili hišo, ki si jo je poželel nek funkcionar. L. 1963 revolucija zahteva žrtve? Kaj je revolucija? To, da nekdo dobi, kar želi imeti?
Tito ni vedel? Čisto mogoče, da ne.
Ampak ob nepravilnostih spodaj je glava oblasti zelo zelo odgovorna!
Ali pa more cilj posvečevati sredstva?
Ni vedel za marsikaj, kar se je dogajalo? Ni vedel za dogodke recimo v Celju, ko so partizani (ali kdo??) s konji gazili po vrnjenih po tleh ležečih domobrancih? Če se jim že razoroženi ljudje niso smilili, bi se jim lahko Celjani, ki so morali gledati ... in ubogi konji, ki so prestrašeni hrzali ...
Res, jaz pa Tita ne cenim.
To, da bi bila danes pri nas Nemčija, če ne bi bilo Tita - to je samo "bi - če bi". Ne vemo, kaj bi bilo.
Sicer je pa bil Tito zelo naklonjen Rusom - dokler!!
Hčerka ene partizanke, ki je bila v partizanih 4 leta, mi je rekla, kako je nekdo njeni mami pravočasno rekel l. 48, naj bo tiho ... čeprav so malo prej še hvalili Stalina, je potem naenkrat bilo smrtno nevarno biti navdušen za Stalina.
Pa Angela Vode, ki je tako jasno videla resnico. Njej je res šlo za ljudi. Za VSE ljudi, ne samo za "naše", kot je šlo neki partizanki - ko so pošiljali pakete nosečnicam v taborišče v Italijo. Angela za vse, partizanka "samo za naše".
Pa se spomnim še na Verdreng, na politično taborišče za ženske. Ena od taboriščnic, ki je bila med vojno v Auschwitzu, l. 1948 pa v Verdrengu na Kočevskem, je rekla, da je bilo v Verdrengu huje.
Nimam proti, če imate Tita radi, moti me pa, da mnogi ljudje ne preberejo nič tega, kar osvetljuje drugo stran.
Ko sem pred časom predlagala eni zagnani navdušenki nad partizani, da prebere Skriti spomin Angele Vode, je rekla, da bo, ko bom jaz prebrala knjigo Ladislava Grata - Kijeva, V metežu. In sem jo. Pa je debela. Prebrala sem vseh 400 ali 500 strani. Je zgodba, v kateri partizan Kijev popiše svojo partizansko pot skozi 2. svetovno vojno.
Morda pa enkrat pobaram to gospo, ki mi je svetovala v branje knjigo V metežu, če je ona zdaj - ko je že skoraj leto dni od tega, tudi prebrala Skriti spomin Angele Vode ...
Boris Cavazza piše takole (v zvezi z družino njegove žene):
"Leta 1963 se je pred hišo pripeljal policijski kombi, gruča policistov. Brez opozorila. Nasilno so jih izselili, ker si je nekdo od veljakov, bivših prvoborcev, zaželel njihovo hišo.
Izgnali so jih kar tako, čez noč. Kot pse. Nič niso smeli vzeti s sabo, vse, kar je bilo v hiši, fotografije, knjige, spomini, vse je ostalo tam. /.../
Mara je bila močna ženska, ni se vdala. Hodila je od Poncija do Pilata /.../ Pisala je Titu. Večkrat. Brez odgovora. Po številnih vezah ji je uspelo priti do Mačka, naslonil se je na mizo, jo poslušal ... in rekel: Gospa, revolucija zahteva svoje žrtve."
Osirati ni prav, ampak iskati resnico smo dolžni!
Berite vse sorta o vsem, tudi o Titu, tudi najnovejše knjige ... tudi take, ki osvetljujeo še kakšen drug vidik, kot so tisti, ki jih prikazujejo njegovi verniki. Prosim!
Ena od teh knjig, ki osvetljuje več (jaz je še nisem brala), je:
Feb 17, 2016
