Članek
Objavljeno Feb 26, 2016
Sem stara stara vrba,
iz debla štrli mi grba,
skrivenčeno je deblo moje,
staro in ranjeno je lubje.
Nekoč mlad fant je bil,
si rekel je, da si hišo bo zgradil.
Da z mlado punco se bo poročil
in potem se kup otrok jima bo rodil.
In fantič mlad je hišico sezidal,
tako iz rdečih opek,
okrog hišice pa je vsevprek
drevesa posadil
in z njimi vrtek ogradil.
Posadil je tudi mene,
iz debla štrli mi grba,
skrivenčeno je deblo moje,
staro in ranjeno je lubje.
Nekoč mlad fant je bil,
si rekel je, da si hišo bo zgradil.
Da z mlado punco se bo poročil
in potem se kup otrok jima bo rodil.
In fantič mlad je hišico sezidal,
tako iz rdečih opek,
okrog hišice pa je vsevprek
drevesa posadil
in z njimi vrtek ogradil.
Posadil je tudi mene,
mlado, rahlo, prav tja do meje,
do tal so nežno plapolale
moje tanke fine veje.
Utrujen se je vsak večer
pod mene zavalil,
gledal je v nebo, sanjal,
sanjal, nič govoril.
Nekega večera pa ni bil sam,
ob njem je deklica sedela,
oba tiho sta bila,
potem sta se objela.
Pa sta nekoč se odločila,
da vedno skupaj bi živela -
in sta se vsa sanjava poročila.
Tako mi zapelo je srce!
A nekoč se nebo je pooblačilo,
strele so švigale iz ust njegovih,
a njej se po licih morje je stočilo,
se kotalilo po bregovih
njenega srca ...
še njega groza je bila ...
in kar odšel je iz njenega sveta.
Bila sta potem vsak zase,
on sam, ona sama.
Potem sem dolge čase
upala zanju -
kot upa - mama.
Ona je vsak večer
pod mano posedala,
se pod vejami skrivala,
Sama sama je čakala,
skrivaj tiho je jokala.
Pa je nekega dne spet on prišel,
stopil k njej in jo objel.
Njene oči so zažarele,
v ljubezni svetlo zagorele.
In potem sta spet z deklico mlado
posedala vsak večer na klopci pod mano,
moje veje pa plesale so, ju božale
in pred svetom ju varovale.
In ko so jeseni se veje moje
pisano obarvale,
ko vse je v darovih narave žarelo,
ko je po drevju sadje zorelo,
ko je sonce priklicalo
v vrt še zadnje cvete,
je deklica mlada prišla
in imela v naročju dete.
Fant in dekle sta žarela,
njuna ljubezen je gorela.
Pravljica mladih dveh
se ni končala,
se je kar nadaljevala,
saj oba sta svojo ljubezen
varovala in negovala.
Sem stara stara vrba,
iz debla štrli mi grba,
skrivenčeno je deblo moje,
staro in ranjeno je lubje.
Toda v meni je veselje,
izpolnile so se mi velike želje,
pod mojimi vejami
varno otročki se igrajo,
plezajo, se hihitajo,
fant in deklica
pa sivih las
med njimi sedita
in še vedno za roke
se držita!
do tal so nežno plapolale
moje tanke fine veje.
Utrujen se je vsak večer
pod mene zavalil,
gledal je v nebo, sanjal,
sanjal, nič govoril.
Nekega večera pa ni bil sam,
ob njem je deklica sedela,
oba tiho sta bila,
potem sta se objela.
Pa sta nekoč se odločila,
da vedno skupaj bi živela -
in sta se vsa sanjava poročila.
Tako mi zapelo je srce!
A nekoč se nebo je pooblačilo,
strele so švigale iz ust njegovih,
a njej se po licih morje je stočilo,
se kotalilo po bregovih
njenega srca ...
še njega groza je bila ...
in kar odšel je iz njenega sveta.
Bila sta potem vsak zase,
on sam, ona sama.
Potem sem dolge čase
upala zanju -
kot upa - mama.
Ona je vsak večer
pod mano posedala,
se pod vejami skrivala,
Sama sama je čakala,
skrivaj tiho je jokala.
Pa je nekega dne spet on prišel,
stopil k njej in jo objel.
Njene oči so zažarele,
v ljubezni svetlo zagorele.
In potem sta spet z deklico mlado
posedala vsak večer na klopci pod mano,
moje veje pa plesale so, ju božale
in pred svetom ju varovale.
In ko so jeseni se veje moje
pisano obarvale,
ko vse je v darovih narave žarelo,
ko je po drevju sadje zorelo,
ko je sonce priklicalo
v vrt še zadnje cvete,
je deklica mlada prišla
in imela v naročju dete.
Fant in dekle sta žarela,
njuna ljubezen je gorela.
Pravljica mladih dveh
se ni končala,
se je kar nadaljevala,
saj oba sta svojo ljubezen
varovala in negovala.
Sem stara stara vrba,
iz debla štrli mi grba,
skrivenčeno je deblo moje,
staro in ranjeno je lubje.
Toda v meni je veselje,
izpolnile so se mi velike želje,
pod mojimi vejami
varno otročki se igrajo,
plezajo, se hihitajo,
fant in deklica
pa sivih las
med njimi sedita
in še vedno za roke
se držita!
Feb 26, 2016
