Članek
Hudič babji - le kako se je naj znebim?
Objavljeno Mar 12, 2016

Ko grem domov, mimogrede opazim blizu moje poti nekega moškega. Zdi se mi zelo nemiren, prestopa se, nekaj mu ni prav. Ozrem se vanj in mu dam priložnost, da pristopi. In res: stopi do mene in kar vsujejo se besede ...

Opazim, da stalno gleda nekam preko mene. Ja, res je nemiren.

Ker se meni ne mudi, počakam tam, se mu posvetim.

Začne pripovedovati svojo zgodbo. Opisuje svoje življenje, svoja veselja, svoje odgovornosti, pove o svoji nekdanji službi. Imel je ženo, s katero sta se imela zelo rada. Žal je umrla. Na njegovem obrazu opazim žalosten izraz. Bila je preprosta, delavna. Tako bi si človek samo želel lahko, pravi. In njegova je bila taka.

Zdaj, na starost, ko bi lahko mirno preživel svoja leta do konca, pa ...

Vedno znova pogleduje nekam preko mene.

"Bil sem sam. Po ženini smrti. Pa sem spoznal eno, tudi samo. Lepo žensko. Ja, kako lepo. Pa sem mislil, da bi se družila, obema bi bilo lepo. A kako sem se zmotil. Kaj sem si naložil. Kako bi se je znebil - hudiča babjega ...!?"

"Kaj pa je narobe?" Pripoveduje. Ne daje mu dihati. Popolnoma ga omejuje. Rad bi, da se več ne dobivata.

"Ste poskusili, ste ji povedali, kako vam je?"

"Sem. Pa noče iti. Ljubosumna je ... če bi zdajle videla, da se pogovarjam z vami ... joooj."

Aha. Tisti pogledi čez mene in naprej po ulici.

"Noče iti stran. Noče, da se ne dobivava. Rekla je, da me bo sicer ubila ... Res ne vem, kaj naj naredim. Lahko bi zdaj na starost živel v miru, pa je tako ..." Zdrzne se. Opazim njegov pogled, strah v njem ...

"Prihaja. Pojdite zdaj ..."

"A počakam in jo pozdravim?"

"Ne, pojdite, ne sme videti, da sem se pogovarjal z vami."

"Držite se!" mu rečem in grem naprej, kot da se nisva pogovarjala.

Ko pridem do križišča, se malo obrnem, da vidim to "lepo" žensko, ki poganja mojemu sogovorniku tak strah v kosti.

Oja, videti ni ravno ljubezniva. Ampak to je samo hipni občutek.

Kaj vse se dogaja v odnosih med nami.

Ne gre mi v glavo, da kdo za vsako ceno ohranja odnose, ki jih pravzaprav ni ... Ali pa jih celo vsiljuje, izsiljuje.

Mar 12, 2016

Samec ... ali pa jih nosi, dokler ne razpadejo? :P :P To sem morala napisati, spomnila sem se namreč an to, kako mi je rekla ena enkrat, da mora možu gate potegniti z riti, da jih opere :))

Anka, veš, da si mi prav dala misliti! Nisem pomislila, da je morda problem tudi v njem, mislila sem si, da je "težka" ona. Slišala sem pač le njegovo plat. Ob tvojih besedah sem se spomnila na to, kako včasih kdo opeva svoji novi prejšnjo .... To je gotovo uničujoče za odnos .... No, kljub vsemu se mi zdi, da ima ta moški tudi smolo. Bog ve, ali je to, kako je bila fejst prva žena, vedel tudi tedaj, ko je bila še živa ... in ali ji je dal to vedeti, da tako misli!!

Ob tem sem se spomnila nekega bolnika, ki mi je tudi povedal, da je kot vdovec poiskal žensko....ima pospravljeno, oprano....a tudi jezične župe in sekirancije mu ne manjka.....po moje je dostikrat tako, ko išče moški gospodinjo in ne ženo, le ta pa si želi še kaj več, še posebno, če ugotovi, da kaj ni vse tako kot si želi in da se je poročila z bolno osebo, ki potrebuje nego in skrb.....