Ko grem domov, mimogrede opazim blizu moje poti nekega moškega. Zdi se mi zelo nemiren, prestopa se, nekaj mu ni prav. Ozrem se vanj in mu dam priložnost, da pristopi. In res: stopi do mene in kar vsujejo se besede ...

Opazim, da stalno gleda nekam preko mene. Ja, res je nemiren.

Ker se meni ne mudi, počakam tam, se mu posvetim.

Začne pripovedovati svojo zgodbo. Opisuje svoje življenje, svoja veselja, svoje odgovornosti, pove o svoji nekdanji službi. Imel je ženo, s katero sta se imela zelo rada. Žal je umrla. Na njegovem obrazu opazim žalosten izraz. Bila je preprosta, delavna. Tako bi si človek samo želel lahko, pravi. In njegova je bila taka.

Zdaj, na starost, ko bi lahko mirno preživel svoja leta do konca, pa ...

Vedno znova pogleduje nekam preko mene.

"Bil sem sam. Po ženini smrti. Pa sem spoznal eno, tudi samo. Lepo žensko. Ja, kako lepo. Pa sem mislil, da bi se družila, obema bi bilo lepo. A kako sem se zmotil. Kaj sem si naložil. Kako bi se je znebil - hudiča babjega ...!?"

"Kaj pa je narobe?" Pripoveduje. Ne daje mu dihati. Popolnoma ga omejuje. Rad bi, da se več ne dobivata.

"Ste poskusili, ste ji povedali, kako vam je?"

"Sem. Pa noče iti. Ljubosumna je ... če bi zdajle videla, da se pogovarjam z vami ... joooj."

Aha. Tisti pogledi čez mene in naprej po ulici.

"Noče iti stran. Noče, da se ne dobivava. Rekla je, da me bo sicer ubila ... Res ne vem, kaj naj naredim. Lahko bi zdaj na starost živel v miru, pa je tako ..." Zdrzne se. Opazim njegov pogled, strah v njem ...

"Prihaja. Pojdite zdaj ..."

"A počakam in jo pozdravim?"

"Ne, pojdite, ne sme videti, da sem se pogovarjal z vami."

"Držite se!" mu rečem in grem naprej, kot da se nisva pogovarjala.

Ko pridem do križišča, se malo obrnem, da vidim to "lepo" žensko, ki poganja mojemu sogovorniku tak strah v kosti.

Oja, videti ni ravno ljubezniva. Ampak to je samo hipni občutek.

Kaj vse se dogaja v odnosih med nami.

Ne gre mi v glavo, da kdo za vsako ceno ohranja odnose, ki jih pravzaprav ni ... Ali pa jih celo vsiljuje, izsiljuje.