Članek
Objavljeno Mar 16, 2016
Malo družinskih spominov:
"Pri D.-ju so pa dobili psa."
"Aja, a res? Kakšnega pa?"
"Bigla. Je pa ... je pa že rabljen!
" (Niso dobili mladička!)
Jezim se na V.-ja, ki bere knjigo z Maksom ob sebi, sta na postelji Velikega brata.
"Ne dovolim, da je pes na postelji! In sploh če bi ga imel na svoji postelji, pa ga imaš na tuji!" godrnjam.
"Mama, pa saj to ni tuja postelja! Saj to je naša postelja!" mi razloži Mali.
"Ne dovolim, da je pes na postelji! In sploh če bi ga imel na svoji postelji, pa ga imaš na tuji!" godrnjam.
"Mama, pa saj to ni tuja postelja! Saj to je naša postelja!" mi razloži Mali.
Pozvoni domofon.
Osemletnik se oglasi in nekaj odgovarja in potem odpira vrata.
"Kaj pa je?" vprašam.
"Mama! Reče se: KDO je in ne KAJ je - kot da je tvoj sin predmet, ne pa živo bitje!"
(december 2012)
Sestra Velika skuša ugotoviti, katere skladatelje Mali pozna.
"Mozart?
"Ja!"
"Beethoven?"
"Ja!"
"Bach?"
"Ne! ... Pravzaprav ne vem, če tistega prej poznam, samo za beton sem že slišal!" (Beethoven - Beton?)
"Mozart?
"Ja!"
"Beethoven?"
"Ja!"
"Bach?"
"Ne! ... Pravzaprav ne vem, če tistega prej poznam, samo za beton sem že slišal!" (Beethoven - Beton?)
Najmlajša dva se skregata, skoraj "perje frči", mirim ju: "Naučita se malo bolj se obvladati in se pomeniti ... In ne izzivajta drug drugega. Vidva sta vendar brata ... No, brata ... ni treba, da sta kot Kabel in ... Ajn ..." No, zaradi moje pomote (svetopisemska Abel in Kajn) se prepir zaključi s smehom. Včasih se je torej dobro zmotiti!
Mar 16, 2016
