Klavdija, Dajana, Abram, meni se zdijo zanimive misli ene mlade ženske v tem prispevku, se tičejo prav tega, zakaj je tako na svetu, kot je: http://www.publishwall.si/solzemlje/post/96823/kako-je-lahko-bog-to-dopustil

Ana D., 14, ja, prav to! Vse je že od začetka. Samo človeško bitje lahko nastane iz spojenih dveh človeških celic! Meni je žal za vsako žensko, ki je splavila, zdi se mi, da nekaj težkega naredijo same sebi - in pogosto je to breme za vse življenje. Seveda pa tega mnoge ne priznajo. Posameznice pa. Že dolgo je, kar sem srečala eno ... Če utegneš, preberi tole zgodbo - Grem splavit. A še zdaj se spominjam izraza v očeh ... Žalost je bila. http://www.publishwall.si/solzemlje/post/116561/grem-splavit. Zato, ker verjamem, da si ženske delajo hudo s splavi, hudo sebi in tudi družbi (pa je tudi družba kriva, da splavi so), tudi javno o tem govorim ... Ker upam, da ženske pravočasno spoznajo, kaj vse se skriva v tisti "hitri rešitvi", ki se ji reče splav, in se odločijo za življenje. Postopoma bi se spreminjala tudi družba sama ... Potem bi bilo življenje drugačna vrednota. Vrednota sama na sebi. Ne bi bilo vrednota samo življenje s pogojniki - dovolj pameten, dovolj lep, imeti materialne pogoje, veliko prostora ... Ni to to. Življenje je več kot razni pogoji, ki jih ljudje postavljajo ...

S'j j'z tud' ne o iznakaženosti!!!! Stupid... ;( https://youtu.be/JSUIQgEVDM4

Z dolžnim spoštovanjem hitijeva, ne razumem navedek: 'Res pa je, da iz spolnih celic dveh ljudi, ki se združita ne more nastati zarodek ali žival.' Meni počasi postajaš všeč kot odrasla osebnost, ki je odgovorna za lastna dejanja! Tvoje metamorfoze, so v končni analizi, še kako poučne in dragocene j'z, ne prenašam ljudi, ki niso individualno prisotni... https://youtu.be/ZRAr354usf8

VinKos, 49, samo nekaj besed ali povedi k temu o nabijanju krivde. V resnici je to nekaj neresničnega - ne gre za nabijanje krivde!! Saj natančen bralec to lahko ve. Gre za to, da bi našli mir vsi, ki so prizadeli sami sebe ali druge ali pa so jih prizadeli drugi ... Gre za to, da bi se naučili živeti tako, da bi bili res mirni ... Tisti terapevt ... ni vsak terapevt, ki misli, da je.

Dajana, veš, ne pišem zaradi Cerkve, ne mislim s "pametjo Cerkve", pišem to, kar sama živo čutim. Včasih se - ob otrocih, ko sem v določeni vlogi - sprašujem, kako spoznavam, kako čutim, kako doživljam neko "trditev", neko teorijo, nek predpis, nek obred. Ampak na blogu, v tem krogu, kot sem, se teh stvari bolj ali manj ne dotikam. Tukaj pišem predvsem iz srca. Nekatere dogodke popišem, nekatera čustva skušam ubesediti ... In pišem to, kar je zame dobro izročilo človeštva! Spoštovanje življenja od začetka do naravnega konca je po moje nekaj, kar dela človeštvo svetlo, upanjsko! Če to sprejmemo in to živimo, nam je enostavno lažje, lepše! Zato o tem pišem. In - kaže, da ne veš - jaz ne vem kaj dosti o tem, kaj pravi papež. Pač mu ne sledim dan za dnem. Kaj, kar slišim, mi je blizu, kaj mi ni, večine pa itak ne slišim. Seveda je jasno, da je odločitev v posameznih primerih, predvsem ko gre za zdravje in življenje matere in tudi otroka, v rokah teh posameznikov, posameznic - in nihče ne govori o krivdi. V vsakem primeru gre za to, da bi ljudje imeli v življenju več veselja in miru kot žalosti in napačnih odločitev ... P.S.: Morda je pa čas, da se midve spet enkrat srečava? :)

Klavdija, 45, pišem to, kar spoznavam. Ustvarjeni po božji podobi? No, zanimivo vprašanje ... Morda pa to pomeni, da smo pač najbolj inteligentna bitja? To menda smo oz. moremo biti? Vključno s svobodno voljo, ki jo moremo uporabiti v dobro. Žal včasih čisto zabluzimo. Če človek preveč gleda le nase ... Glede hudih stvari, ki se godijo na svetu. Za mnoge lahko rečemo, da jih zakuha človek. Človek s svojo razpuščenostjo, fanatizmom, grobostjo, požrešnostjo ... Ne bi rekla, da jih je kriv Bog. Si pa včasih želim, da bi imela človekova svoboda mejo - ker včasih ljudje delajo toliko hudega v svoji nespametnosti ...

Ana... ti si prekrasno bitje, čuteče, pesnica... ampak si po drugi strani fanatična privrženka Cerkve. Ko pišeš, te vedno delim z dva. Če pišeš o sebi, o svojih občutjih, o otrocih, vedno vse preberem in sem navdušena nad tvojim pisanjem. To veš in sem te večkrat pohvalila. Ko pa začneš zganjati propagando in fanatizem... ne, hvala. Prvič... to kar velja za Cerkev, ne velja tudi zame, ki ne hodim v cerkev in ne verjamem v njene dogme in njene dogme nimajo čisto nobenega vpliva name. Drugič...mislim, da nobeden človek zdrave pameti, sploh pa tisti, ki je šel skozi socializem ne more več slediti Cerkvi, razen seveda, če ga starši prisilijo v to. Tako, da govorimo o zastareli organizaciji, ki niti slučajno ne potrebuje podpore in je... zastarela! Tretjič... to, od kdaj naprej je otrok živ, sem povedala in povedala sem tudi, da je Papež sam za splav v nekih primerih. Tako, da jaz tukaj sploh ne diskutiram z Ano, ampak z Ano, ki zagovarja neko zastarelo inštitucijo, ki zagovarja neke dogmne, za katere Cerkev sama pravi, da jih bo spremenila! Ni nič slabšalnega, skozi to smo šli vsi, ki smo bili na tak ali oni način v takih organizacijah. Jaz sem bila v scientologiji in še vedno se zdravim zaradi tega. :) Vse inštitucije imajo dogme, take ali drugačne! Vse inštitucije perejo možgane. Vsi mi pa živimo v sistemu, v Državi, ki ima popolnoma iste metode kot Cerkev. Tako, da... tukaj jaz sploh nimam kaj debatirat. Meni je najbolj grozno obešanje krivde ljudem, kjer sploh ni ničesar... Otrok sploh ni rojen, sploh od prve celice naprej... madona, terapevt je rekel, da je otrok videl, da ne bo nič in... otrok je šel drugam... Kaj je tukaj za debatirat? Kaj je tukaj za pisarit? Proti komu se je tukaj treba boriti? Zakaj je treba tukaj komu govoriti, da je karkoli naredil narobe? Kaj je tukaj treba trošiti energijo? Za kaj že? Ana, otroci se bodo kmalu začeli rojevati iz svetlobe... Ana... iz svetlobe...S svetlobo pa je tako... Vsi smo prišli iz nje,,, ne moreš je uničiti! Otroka sploh ne bo ga potrebno roditi... Kam boste pa potem šli vi z vašimi dogmami?

Azra, 44, hvaležna sem ti za tvoje mnenje! Sicer pa podobno mislim. Če je človek veren, se mora to poznati v dobrem - da je zato boljši. Če ni boljši, kot bi bil sicer, ni "vredna" njegova vera. Če misli, da svoje krščanstvo "opravi" v nedeljo pri maši, potem se pa nikjer več ne vidi ljubezni, ki je prva zapoved krščanstva, potem to ni vera, ki jo je oznanjal Jezus. To govorim o vernikih, o teh, ki se deklarirajo za vernike. (Vemo tudi, da veliko hudega naredijo razni ekstremisti, pa naj gre za katerokoli vero. To, da delajo grozodejstva v imenu vere, je pravzaprav zloraba Boga.) Ampak nikoli ne rečem, da neverniki niso dobri ljudje. Gre za to, da človek posluša svoj notranji glas ... svojo vest. Kakšen človek ima gotovo kar zelo kosmato vest in zato govori, da dela po svoji vesti, a dela grde stvari. V glavnem se pa lahko zanesemo na svojo vest, vredno ji je prisluhniti ... iti v globino, da res slišimo glas v srcu. V resnici smo glede vere in nevere v mnogih odtenkih. Morda kdaj dosti podobneje kaj čutim, kot čutiš in živiš ti, kot kakšni verniki - ...? Pravzaprav sploh ne vem, zakaj je pri tej temi nastala razprava o veri. V resnici gre za to, da bi čim več vedeli o zadevah in se potem po svoji vesti odločali za dobre stvari. Torej da bi čim več vedeli o vseh vrstah zdravil, tudi o kontracepciji, tudi o tabletki za potem ... res vedeli. In se odločali potem, ko bi vedeli. Ne le jemali nekih stvari kot najboljšo možnost, v resnici pa o vsem tem komaj kaj vedeli.

Klavdija Pravilno razmišljanje zame osebno- si prava samostojno misleča oseba.Lp

Ana in azra. Vsak človek je vernik, ker v nekaj veruje, če ne drugega v denar. Bog oz naš stvaritel pa nas ni naredil po svoji podobi, še več, če bi bil tako dober ne bi vseh živih bitij naredil, da se prehranjujejo ena z drugimi, ter da pobijamo predstavnike lastne vrste da se imamo za boljše. Zakaj nam je dal možnost sovraštva, strahu, sreče, ljubezni. Da, vse to je odveč in v imenu miru in ljubezni največ ljudi umre. Torej kje je tu bog, ki je dober do vseh? Žal je vse skupaj ustvarjeno za propad, razen če se ne spremenimo in se prenehamo kregati ali je vera to ali drugo, ali so tablete potrebne in tako dalje. Začnite pisati s svojo glavo ne iz vere in prepričanj.

Azra, jaz mislim, da to, a je človek dober ali ni, ni vezano na to, ali je veren v pomenu, da je kristjan ali pripadnik kakšne druge vere ali ne. Jaz sem razočarana nad kakšnimi verniki. Tudi nad seboj včasih ;) Deležna sem bila že marsikakšne dobrote od ljudi, ki uradno nimajo nič z vero ali pa pri katerih to ni bilo vidno na zunaj po besedah, znamenjih ipd. Ko govorim, da je vera nekaj dobrega, če pomaga človeku, da je boljši, mislim dobesedno to, če pomaga, je nekaj dobrega. Če ne pomaga, potem je balast, potem ni šlo do globin. Zdajle lovim misli, sem kar utrujena že ... morda bom poskusila še kaj reči kasneje. Lahko noč!

Abram, tudi če bi imela možnost vprašati papeža, ga ne bi. Enostavno ne potrebujem več tega, da mi kdo pripoveduje in pojasnjuje Boga. Zame je dobra vera tista, ki pomaga človeku biti dober. Če mu ne pomaga, potem tisto ni dobra vera. Razumljivo je, da je naše predstave o Bogu razvijajo, spreminjajo. Ne vem koliko o vsem tem se meni enostavno ne razpravlja več. Ob tej temi pod naslovom o tabletki in ugovoru vesti v zvezi z njo bi si pa želela govoriti o tej tematiki. Prepričana sem, da človek dela sam sebi neizmerno dobro, če se trudi za poštenje do samega sebe in do tega, da prisluhne glasu v srcu.

"In ti njega tudi spoznati ne moreš,dokler sama sebe ne spoznaš." Abram - se strinjam. Poznaš koga, za katerega lahko trdiš, da se (je s)pozna(l)?

Ana Človekova svobodna volja je božja svobodna volja,če razumeš povedano,da te je Bog ustvaril po svoji lastni podobi,torej si božja podoba in božja volja in božja individualna živa samomanifestacija.Vprašaj papeža mogoče ti on obrazloži,da boš razumela.Pa ti ne bo,ker te mora zavajati,da si ohrani RKC dušebrižništvo nad svojimi verniki.Ana ti sploh nisi slaba oseba,si pa naivna, ali pa igraš naivnost.V to se ne bom vtikal.Kako lahko ti z nekom sodeluješ,če je on vse večno sedaj sam.In ti njega tudi spoznati ne moreš,dokler sama sebe ne spoznaš. Bog je sočasno suženj,upornik sam sebi,baraba,lenuh,lažnivec,morilec,pes,konj,drevo,skala,zajec,zvezda,kralj,berač,kapitalist bankir,papež,sod,cement,apno,žveplo in ti in jaz enako kot vse ostalo.Bog je večno -sedaj vse sam in tudi ti si sama,povezana pa enako kot veže cement z vodo pesek nase.Zemlja z luno itd.Dojemaš,ali ne zmoreš?

Ana D., 34, o, kako zanimivo! - No, pri nodonošenčkih ni čisto gotovo, koliko časa so že - "živi"! Nekoč sem poslušala predavanja - mislim, da pri razvojni psihologiji, da je človek nošen 9 mesecev prej in 9 mesecev potem. Toliko časa, da se že en toliko premika sam in pridobi nekoliko samostojnosti. Rodi se prej - ker bi sicer preveč zrasel, predvsem bi se ne mogel več normalno roditi zaradi glavice.

VinKos, 33, vidi se, na kako različnih nivojih se o neIčem pogovarjamo ... Ali o ne/kom.

Abram, 31, vidiš, čeprav namiguješ na kretenizem v zvezi s kristjani, jaz vendar mislim glede božje volje tako - da se ne zgodi vse po božji volji! Jaz mislim, da človeška svoboda, ki marskdaj ni svoboda miru in ljubezni, grobo posega v Božje. Ne verjamem, da je vse, kar se zgodi, po božji volji ... verjamem, da pač je vse v božji vednosti - ne pa po Njegovi volji. Ljudje moremo s Stvarnikom sodelovati, in to je zagotovo najbolje za vse nas in za ves svet. Žal ga marsikdo grobo ignorira. So tudi ljudje, ki so polni napuha in se grejo "boga". Razumljivo je, da si nekoliko ustvarjamo Boga po svoji podobi ... a vendar ne sme iti to čez mero ... ker tak Bog bi bil potem suženj človeka. Ne verjamem, da je vse, kar se dogaja, po božji volji.

VinKos, kolikor vem, je torej lahko še ne otrok celo dedič ...

Ne želim nič slabega tule,Vsaj verniki bi morali vedeti,da se vedno zgodi božja volja.Bog sam si ne želi bivanja v telesu,ki njemu samemu ne omogoča pravega bivanja.Bog je večno sedaj vse sam in vse je njegova lastna volja.Ali verniki ne sprejemate vdano božje volje.Ne??? Potem vi ne poznate BOga niti sami sebe,ker ste živa božja samomanifestacija.Bog se v vas ne prepozna! Razmislite in s tem vam ne želim v ničemer slabo ,ali kakorkoli škoditi,ker če vam škodim, škodim sam sebi.!! Samo razmislite,kako kontradiktorni ste! Zagovarjate nekaj v kar niti podvomiti nočete sami v sebi..

Dajana - imaš prav. Status otroka dobiš, ko samostojno zadihaš. Marsikdaj ostane kdo na aparaturah in ni zmožen samostojnega dihanja . . . Dokler pa je zarodek, je popolnoma izročen materi in spočenjalcu, prijateljem in žlahti, ki nosečnico podprejo ali je ne. Če jim le uspe zaupati svojo stisko. In mati in bodoči otrok potrebujeta ljubezen in pozornost vseh bližnjih (domačih in tistih, ki jih je "pripustila" blizu . . . ) Papež pa nima s tem nič. Razen, če je prijatelj ali celo so-spočetnik. Krivde pa ne more nihče nikomur nabiti. Samo sami si jo.

Dajana, propaganda? Gre za osvečanje! Gre za to, da bi človek čim več vedel in bil kritičen - ne pa sprejemal vsega, kar mu ponudijo! Ne gre za nabijanje krivde! Gre za to, da bi več vedeli in se odločali po tem, ko bi vedeli!! Veš, saj pred kratkim - se mi zdi - sem prav tebi nekje povedala, kako so moji 10-letni hčerki predpisali razna zdravila - in seveda smo prebrali vse o zdravilih. In pri nekem zdravilu (bilo je proti stranskim učinkom glavnega zdravila) je pisalo, da tega ne sme jemati otrok, star pod 14 let, in da tega zdravila ne smejo jemati ljudje z jetrno okvaro. Hči pa se je zdravila zaradi avtoimunega hepatitisa. (Torej je bila otrok pod 14 let in je bila jetrna bolnica.) Ko smo zdravnici rekli, kaj piše, je rekla: "Kaj pa berete tiste listke! Ne berite jih! Pa saj povsod to piše!" Vidiš, Dajana, jaz hočem vedeti! Ko sem bila mlada, najprej praktikantka v bolnišnicah in potem sestra, sem vse prebrala! Vse diagnoze, vse popise, vse listke, priložene zdravilom. Vse sem hotela vedeti. Da ne bi naredila kakšne strokovne napake. Če ti tabletko za potem samo dajo ... kako naj bi punca vedela, da je kakšen riziko zraven? Meni gre za to, da bi čim več vedeli! Da bi se odločali iz tega, kar vemo, saj potem bodo odločitve bolj prave. Take, ki manj obremenijo. Še to ... Praviš, da (zarodek, otrok) ni živ ... Kaj potem mrtev raste, mrtev se razvija ...? Ni tako, kot praviš, kajne? Še enkrat: ne, ne gre za to, da bi ženske čutile krivdo. Gre za to, da bi mnoge še pravočasno vedele, za kaj gre v resnici. Gre pa tudi za to, da bi te, ki sicer ne priznavajo nobene krivde, priznale same sebi čustva ... občutke, ki jih morda imajo. Tebi je rekel terapevt, "da je otrok videl, "da ne bo nič" in je šel stran ..." Ne vem, kakšnega terapevta imaš. Pred kratkim mi je povedal en moj FB prijatelj, da k njegovemu bratu hodi veliko žensk prav zaradi žalosti in trpljenja zaradi splavov. Zakaj to čutijo? Zakaj čutijo bolečine tudi ženske, ki niso iz verskih krogov? Rano se zdravi z zdravljenjem ... s priznanjem, da sploh je, s sprejetjem, da je ... Ne z zanikanjem.

Sponko, 19, vest! Kaj je vest! Tudi jaz se to mnogokrat vprašam! Recimo, da je vest to, da poznamo čim več vidikov nekih stvari, dejanj, dogodkov, in v skladu s spoznanim naredimo, kar naredimo ... in ob tem čutimo v sebi mir. Potem bi imeli mirno vest. Vest grize, kadar se sprašujemo ob kakšnih svojih dejanjih ... ni nujno, da smo naredili res "narobe", morda se le sprašujemo ... ker mnoge odločitve niso lahke. Če smo ob temi splava (tabletka je manj očitna glede tega, ali je povzročila kaj hudega ali ne), ki je resnično nekaj zelo konkretnega ... Recimo, da se nam splav zdi nekaj hudega ... da ga odklanjamo. Pa se zgodi, da mi zdravnik pove, da je moj otrok zelo bolan, "prizadet", ne bo mogel živeti ... ali pa, da je nosečnost zame zelo tvegana, tako zelo, da bom verjetno umrla. (No, ta dva primera sta zelo različna. Roditi prizadetega otroka je čisto nekaj drugega kot tvegati svoje življenje ...) Kako se odločitit ... Jaz bi se žrla v vsakem primeru ... mislim, da bi tvegala. Če bi splavila, bi se verjetno vse življenje spraševala, če je bilo res to prav ... ... Biti farmacevt in izdajati zdravila, ki jih moja vest odklanja? Na nek način še zdaleč ne gre samo za kontracepcijo, lahko gre še za marsikaj. Tudi za kombinacijo zdravil, ki jih nekdo jemlje ali jih bo jemal, če vzame še nekaj na novo. Poleg tega delajo nova in nova zdravila. Včasih so ljudje poskusni zajčki. Kot rizična nosečnica sem preležala del nosečnosti v porodnišnici ... z menoj je bila ena nosečnica z več spontanimi splavi in tudi mrtvorojenim otrokom. Njej so potem, v naslednji, zadnji nosečnosti, ponudili neko zdravilo, ki bi morda pomagalo ... ampak ni bilo še veliko preizkušeno. Odklonila je. Znani so primeri, ko so ljudje resnično poskusni zajčki ... tudi v zvezi s cepivi ...

eppurvivo, 17, in Klavdija, 18 - Kje je meja, ko je zarodek že človek ... Ja, kje je meja! Če gledamo različne zakonodarije, torej zakonodaje različnih držav, bi mogoče za to mejo postavili tedne nosečnosti, ko je splav še dovoljen ... saj človek ubiti se vendar ne sme. Kajne, da je to logika - da se človek ubiti ne sme. No, in če sprejmemo to logiko, se lahko vprašamo, zakaj je v eni državi meja, ko se splav sme narediti, pri 10 tednih, nekje drugje pa 20 tednov. Kaj v eni državi človek prej postane človek? Najlažje, najbolj preprosto je sprejeti, da je človek človek od spočetja dalje. Klavdija, pred veliko leti sem - na praksi v porodnišnici - videla (v steklenem kozarcu, mislim, da v formalinu ali kje že) žabjeglavca. Meni se je zdelo grozljivo. Tedaj sem gledala na to samo kot na znanost. Tedaj nisme razmišljala o etičnosti. Zdaj se meni zdi strašno nek plod spraviti v "flašo". Ne glede na to, kako sme gledala tedaj, ko sem bila praktikantka v porodnišnici, in kako gledam zdaj, po skoraj 35 letih!!, se včasih spomnim na tisti prizor ... in pomislim, kaj je pripeljalo do tega, da je bil razvoj nekega človeka tako "ponesrečen". Je bil tedaj, ko se je rodil, človek? Četudi žabjeglavec? Ja, je bil človek. Ne tak, kot naj bi bil. Narava se je "poigrala". Morda je imel genetski material ta otrok čisto v redu ... morda so ga napadli kakšni mikroorganizmi v zgodnji nosečnosti ... kdo bi vedel ... Včasih je bolje, da ljudje ne postavljamo mej ...

Ana, 16, prvi dan. Vedela sem, da imam ovulacijo. To sem bila gotova, sem imela za seboj že več let samoopazovanja. Sploh prepoznavna je bila bolečina na levi strani!! In imela sem občutek, da fizično čutim potovanje zarodka ... Je bilo res ali ne ...? Po moje je bilo, kajti vse se je ujemalo potem z dejanskim stanjem. Ampak če ne bi imela tudi znanja iz knjig in s predavanj, ne vem, če bi prepoznala! Na nek način je bilo tedaj prvič, da sem konkretno mogla opazovati "vse" ... saj je šlo za prvo nosečnost ... za katero sem tudi srčno upala, da res je ... in je bilo potem potrjeno, da je. Namreč prvič sem teorijo preizkušala v praksi. :) (Žal pa je tisti otrok umrl pri približno 10 tednih.)

Ana... saj nisem hotela... najprej nisem mogla verjeti, da spet kaj takega objavljaš... potem pa... Res žalostno, da spet začenjaš s tvojo propagando! Ok, moram tukaj povedati nekaj: Otrok je živo bitje od takrat, ko se rodi, prej pa je samo zarodek. Pač... nerojen otrok. Splav ni umor! Ne more biti, ker otrok pač še ni živ! Seveda pa ne niti slučajno ne zagovarjam splava kar tako! Ampak... tabletka za potem... Ana... kaj boš zagovarjala tudi ne braniti se pred posiljevalcem, ne braniti se pred morilcem, saj lahko poškodujemo človeško bitje? Komu služi nabijanje krivde! Komu? Zakaj si še bolj papeška od samega papeža? A ni papež rekel, da se bo splav v nekaterih primerih dovolil? TO JE REKEL PAPEŽ! Prosim te, ne nabijaj občutka krivde nam ženskam, ker to nima nobenega smisla in to, da je otrok živ od prve celice, je laž... Mislim, seveda je živ od prve celice, ampak to še ni človeško bitje, to je tkivo. O tem, kako mama začuti, da je oplojena... prosim te, Ana, daj se ukvarjaj s stvarmi, ki so dobre za ženske in za človeštvo, ne nabijaj občutka krivde samo zato, da zagovarjaš neko inštitucijo! Obrni se k stvarem, ki so dobre za ljudi, ne nabijaj občutkov krivde, sramu, brezupa, žalosti, brezperspektivnosti! Niso vse ženske take kot ti, da so našle svojega bodočega moža, ko so bile stare 20 let in od takrat naprej so samo z njim in... basta! Enostavno nismo vse ženske enake! Niti slučajno ni tvoja zgodba merilo za vse ženske! In niti slučajno ne obstaja nobena avtoriteta, ki bi razlagala, ali se lahko dela splav ali ne. To dela vsaka ženska po svoji vesti! Ne obstaja nobena avtoriteta, ki bi to dovolila ali ne! Vsak dela po svoji vesti! Jaz sem imela dva splava in sem šla zaradi neznosnega nabijanja krivde pred časom k terapevtu, ki je povedal, da je otrok videl, "da ne bo nič" in je šel stran od mene! To je bilo vse! Nobene bolečine! Nobene žalosti! Nobene groze! Nobenega sramu! Nobenega joka! Otrok (duša) je šel enostavno v drugo telo, tam, kjer je vedel, da se bo lahko rodil! To je bilo po po 25 letih nabijanja krivde, sramu in žalosti zaradi tega dogodka, ki ga je Cerkev naredila za kriminalnega! In vsi imamo za sabo čisto drugačne in različne zgodbe! Ne dleaj svoje zgodbe za alho in omego! Ne delaj Cerkve za nadzornico naših življenj, ker za to nima nobenih pooblastil. Pa nisem rekla, da je zdaj treba kar seksat vsenaokoli in vzameš "tabletko po"... pa je... Kje pa! Rekla sem samo, da je kriminal nabijati krivdo nekomu, ki ni storil nobenega grdega dejanja!

Ana, 15, ljudje s kroničnimi boleznimi in še čim drugim težkim presneto dobro vedo, kako je to, jemati kar naprej zdravila, pogosto zdravila s težkimi stranskimi učinki. Težko si mislim, da osveščen zdrav človek rad jemlje zdravila ... Recimo zdrava ženska - kontracepcijo. Pa to ni nekaj čisto enostavnega. Biti farmacevt in dajati vse mogoče ... Spomnim se, ko sem pred leti spraševala o nekaterih stranskih učinkih medrola - pa so bila različmna mnenja. Čisto nasprotna. Eni so trdili, da medrol NE povzroča depresij, drugo so trdili, da SEVEDA jih! Biti farmacevt je lep poklic, hudo pa je, če vidi več slabega kot dobrega pri zdravilih, ki jih izdaja.

Klavdija, 13 - blizu mi je tvoja misel, Klavdija, tale predvsem: "... vsak dan naredimo toliko hudega naravi, da boli, ko se tega začneš zavedati ..." Res je. Sama pogosto tako razmišljam: Sem delček narave, pikica na Zemlji. Želim, da "pašem" v to svoje okolje, želim, da ne delam škode Svetu. A ker sem, je tudi škoda zaradi mene, nekaj pojem, potacam nekaj trave, čeprav pazim, kje hodim in ne hodim kjerkoli. Pazim, da ne svinjam narave, da ne razmetavam cunj, da ne porabim več, kot je potrebno ... Ampak ker sem, morem verjeti, da je prav, da sem. Želim živeti v pozornosti do svojega okolja, do Zemlje, do ljudi ... v spoštovanju do Stvarnika. K temu spada tudi spoštovanje samega sebe ... ljubezen do sebe. Sprejemanje samega sebi. Sebi želiti vse najboljše. Tisto, kar je res dobro. Ne tvegati ne vem česa vse ... za neke trenutke užitka ... kaoužitka.

eppurvivo in Klavdija, 9 in 10. Klavdija, saj veš, da nisi morilka. Sicer pa: razmišljam o tem, kaj je to - biti človek. Od kdaj naprej je človek človek. Zame je to res od spočetja dalje, torej res od samega začetka življenja. Življenje se začne s spojitvijo obeh celic. Kako izgleda, to je pravzaprav še nevidno ... in meni je tako prav. Oja, saj sem rada videla otročka na UZ, ampak ko je bil otrok še čisto "mini", itak nisem kaj dosti prepoznala. Tudi ne govorim, kako silno lep je embrio. Je pa človek. Tak je razvoj človeka. In človek je človek od spočetja dalje. To se ponavadi zgodi nekje v jacevodu in potem nekaj dni še potuje do maternice, kjer se ugnezdi in "požene korenine" :) Mislim, da je življenje "stkano" na skrivaj in naj tako tudi ostane ... Mi smo tisti, ki ta mali "čudež" sprejemmo in ga moremo globoko doživljati ... P.S.: Meni se zdi, da je morda celo bolj prav, če otroka ne gledamo prav veliko noter v trebuh njegove mame. Tako je v naravi, da pač človek raste "na skrivnem". Zakaj bi morali vse videti, vedeti?

Klavdija in Štulič, 3, 5, 8! Sem pomislila, Klavdija, da si se le nerodno izrazila. Štulič, tudi meni s ezdi Klavdija prav fejst punca :)

eppurvivo, dal si mi misliti. S temi svojimi komentarji se izmikam odgovornosti. Bom drugače povedala. V srednji šoli smo delali poizkus, ko smo si vzeli DNK in ga spravili v vidno obliko, ter ga imeli v majhnem obesku za na veižico. Imela sem da, dokler nisem ga v jezi udarila in se je razbil in mi je še vedno žal. Torej kako si jaz predstavljam vse skupaj. Prvih nekaj ur, dni al karj je že, je bolj kot ne skupek celic, ki se deli. Kmalu vsaka celica prevzame svojo vlogo. Če so te celice v umetnem okolju lahko iz njih ustvarijo samo organ. No, ko se te celice delijo se oblikuje glava, izrastki za noge in roke in temu se lahko reče zarodek, je že skoraj oblikovan človek, vendar v glavi imam eno predstavo, video, da so vsi sesalci si v nekem trenutku podobni. Od trenutka, ko pri posameznemu zarodku opaziš kateri vrsti spada, od takrat je človek, človeško bitje, z glavo, rokami in nogmi, ki se nato še razvija in razvija in potem saj veste kaj je. Mogoče jaz tako branim in se tako izmikam, ker sem vzela tabletko in mogoče ubila zametek, prve celice bodočega človek, ne vem, nisem začutila, bila sem v paniki, oba sva bila v paniki in to je bil edini izhod, ki sva ga takrat videla.

Ana oprosti, prav tako eppuvivo. Malo sem se umirila in zadihala. Vsak ima drugačno mnenje, vendar se vsi obrezamo na eno stvar, na tabletko, ki vsebuje hormone in ti hormoni preprečujejo vgnezditev oplojenega jajčeca v maternično steno. Ne obsojamo pa ljudi, kar je po eni strani prav, saj če obsojamo nismo ljudje. Naj raje napišem, ne vidimo pa ljudi, mladih, neodgovornih, ki imajo spolne odnose, nezaščitene spolne odnose vse povprek. Imajo/imamo jih zaradi užitka, ampak posledic pa ne prevzemajo/prevzemamo. Imela sem veliko spolnih odnosov, ker sem raziskovala, vendar fantje ne uporabljajo kondomov, ker ne čutijo dovolj, ker vzamejo čas, da si jih nataknejo,... ampak seksali bi pa kar naprej, brezglavo. Da, tudi enocelični organizmi so živa bitja, tako tudi ko se 2 spolni celici združita nastane novo živo bitje,ki vsebije gene obeh spolnih celic. Da, ko ne dovolimo ugnezditev naredimo umor. Vendar tudi ko jemo antibiotike naredimo umor, vsak dan naredimo toliko hudega naravi, da boli, ko se tega začneš zavedati. Vendar tako krut je ta svet v tem trenutku. Boli, vendar ne vidimo izhoda ven.

eppurvivo ... zdi se mi, da je človek toliko lep, kot ljubi ... in kot je ljubljen.

Klavdija, h kom. 3: zame je pa človek človek že čisto od začetka. Kako se spominjam recimo prve nosečnosti ... kako sem štela od prvega dne dalje. In ja, sem razmišljala, kako je "mali" velik, kako raste, kaj vse že ima. In ja, prvih nekaj sem razmišljala, kako še potuje proti maternici. Nisem nikoli razmišljala, da je kaj drugega kot človek! Zelo zelo majhen človek pač :)

Eppurvivo, se vam. Sem navadna morilka, ki zagovarja umore.

No štulič, sedaj pa odgovor tebi, saj je bil spodnji namenjen eppurvivo. Sedaj pa odgovor. Sem na tel in mislim, da prehitro tipkam in ne preberem kaj napišem. Mislim, da sem hotela povedati, da iz spolnih celic ljudi lahko nastanejo ljudje, živalskih pa živali. To je to.

Sama ne govorim o iznakaženosti. Drugače pa so tako ljudje, živali kot rastline živa bitja.

Je meja. Skupek celic nima oblike, zarodek dobi površno obliko, človek pa je, ko so prepoznavne značilnosti človeka. Iz skupka celic lahko pride samo organ, ali pa žival. Res pa je, da iz spolnih celic dveh ljudi, ki se združita ne more nastati zarodek ali žival.

Klavdija, to je pa tako lepo, kakor si zaključila: ... sem pripravljena!! Meja med skupkom celic in zarodkom? Od združive dveh spolnih celic naprej pač je - človek.

Vzela sem jo. Kaj? To tabletko. Zakaj? Ker nisem bila pripravljena. Zgodilo se je enkrat, bila je nesreča in jaz v tistem obdobju. Sem splavila? Ne vem, ker ne vem če sem bila noseča. Ni bil še zarodek, ampak skupek celic, ker to se vzame najkasneje 48h po odnosu. Vzela sem samo enkrat in ne bom nikoli več, ker sem sedaj pripravljena na otroka če pride do tega.