Z otroki pri verouku se pogovarjamo o Jezusu, ponovimo zgodbo tam nekje od cvetne nedelje naprej, torej od Jezusovega slovesnega prihoda v Jeruzalem. No, potem obnovimo zgodbo o zadnji večerji in potem o Jezusovi molitvi na Oljski gori in potem o tem, ko ga primejo vojaki, ko mu sodijo in ko je obsojen na smrt in vse to, kar se je potem zgodilo.

Nekateri moji veroučenci včasih omenjajo vojne, begunce, imigrante, vse mogoče pripovedujejo. In potem ob križanju povem, da včasih ljudje, ki sovražijo kristjane, kristjane mučijo in ubijejo in da kakšnega tudi danes pribijejo na križ.

"Zakaj?" sprašujejo otroci s široko odprtimi očmi.

"Zato, ker so kristjani. Samo zato."

En otrok pravi: "Še dobro, da mi nismo kristjani!"

"Pa saj smo kristjani," pravim. "Mi, ki verjamo, da je Jezus Bog in ki imamo Jezusa za svojega Učitelja, smo kristjani."

Vidim prestrašen pogled.

Hitro dodam: "To se dogaja drugje. V Iraku, Siriji, Afganistanu ... Pri nas je kar varno." Potihem dodam, sama sebi: Zaenkrat. Ooo, da bi ne bilo tega, kar je ponekod!

Vidim kamen, ki se je odvalil otrokom od srca.

Tisto, da še dobro, da mi nismo kristjani, se mi je zdelo tako strašno posrečeno, da bi se najraje smejala ... ampak se nisem, zaradi otroka, ki je to rekel ... Ampak potem, ko sem o tem razmišljala, moram reči, da me je minilo do smeha, enostavno vsa smešnost situacije je izpuhtela. Zavedam se, da je tudi mene strah. V resnici me je strah samega dejstva, da nekoga ubijejo, ker je kristjan, samo zato, ker je kristjan ... in ne zato, ker bi bil zločinec.

In zločinci so pogosto nekaznovani ali pa imajo blage kazni ... Nedolžni pa mnogokrat nastradajo ...

Včasih resnično ne morem razumeti tega našega sveta ...

Krivica je, če se že otroci ne čutijo varni ... Otroci, katerih življenje se šele odpira kot cvetovi pomladi ... In koliko je vseh teh otrok po svetu ...

Tako otipljivo je to, kar se dogaja ... Tako si želim, da bi nasilje ponehalo ... ne se pa stopnjevalo in še razširilo.