S sinom čakava pri zobozdravniku - in potem gre pogumno noter - sam. Brez mame! Jaz potem opazujem družino z dvema otrokoma, ki bo na vrsti za mojim sinom. Mala deklica ima v rokah zdravstveno kartico, nekaj jo preklada po rokah - in naenkrat kartica izgine. Med klopjo in zidom je mini špranja, ravno prav velika, da kartica pade noter. Mama poskuša kartico dobiti ven, poskuša z drugo zdravstveno kartico - in hop: tudi druga izgine v špranji. Potem gremo vsi na kolena in si ogledamo "kraj zločina" in ugotovimo, da kartici nista ostali nekje za lesenim delom klopi, pač pa sta padli navzdol za nek zidec.

Torej mi sploh ne moremo dobiti kartic nazaj. Razen morda če bi imeli izvijač in "razšravfali" klop.

Ko je ta družina na vrsti, povesta starša zobozdravnici, kaj se je zgodilo.

"Joj, koliko zdravstvenih kartic je že tam notri!" pravi zobozdravnica. "Ni kaj, potrebno bo narediti nove." Obenem se odprejo vrata še ene ordinacije in tudi zobozdravnik iz tiste ambulante pritrdi, da bo pač potrebno narediti nove.

Jaz pravim, da bi morali delavci zapreti tisto špranjo, morda s silikonskim kitom, morda z drobno letvijo. Morali bi.

Najprej razšravfati in pobrati kartice ven, potem pa zapreti špranjo med klopjo in zidom.

Ampak zdravstveni delavci pravijo le, da se to dogaja, da padejo kartice skozi špranjo, otroci se pač igrajo ... in naj se ne igrajo. Zakaj se pa igrajo ...

No, jaz pa VEM, da se da to urediti. Zakaj bi moralo še nešteto kartci pasti notri? Sploh pa ... zdravstveni dom sploh še ni dolgo prenovljen, vse to je novo ... In zakaj ne bi naredili tako, da ne bi nič padlo za klop?

Navsezadnje je to "blago z napako".

Večkrat se mi zdi, da se marsikaj čisto lahko uredi, samo nihče nič ne reče. Škoda.

No, jaz sem rekla. :)

In napisala.

...

Kako drugače je bilo glede obiskov pri zobozdravniku pred leti: Nočem k zobozdravnici!