Jakob je imel najbolj rad Jožefa

Moji veroučenci imajo zelo radi zgodbe in jaz jih rada pripovedujem. No, in tako smo se ob veliki noči, torej ob Jezusovi smrti in vstajenju, ustavili tudi pri tem, kaj so Judje praznovali, ko so imeli pasho. In se vrnemo v čase, ko so bili sužnji v Egiptu. In se pogovarjamo o njihovi rešitvi iz suženjstva. In potem gremo še bolj nazaj - zakaj so sploh bili v Egiptu. Tako pridemo do Jožefa. In potem do Jakoba, ki je imel dvanajst sinov ... in enega še posebej rad. Jožefa.

Našla sem posnetek muzikla Jožef in njegova sanjsko pisana obleka! Pred leti je bil zaigran ta muzikal tudi pri nas in v njem so sodelovali tudi moji otroci!

-

Ob tem, da je imel Jakob Jožefa posebej rad, sem se jaz večkrat ustavljala, to, da je imel oče enega sina raje od drugih, mi ni šlo v glavo. Ni se mi zdelo prav. Kako, zakaj, le zakaj je imel Jožefa posebej rad. Je bil bolj priden, bolj ubogljiv ali pa gre predvsem za to, da je imel njegovo mamo Rahelo posebej rad, prvih deset sinov je bilo namreč iz zakona z Rahelino sestro Leo (Lijo), zadnja dva pa iz zakona z Rahelo, ki je bila njegova velika ljubezen. Ampak kdo bi to razlagal otrokom? Jaz pač ne.

Ne samo ljubljen, pač pa najbolj ljubljen!

In meni se zdi, da naj bi otroci vedno čutili, da so na nek način enako ljubljeni ob svojih staršev. Recimo, da so vsi najbolj ljubljeni :)

No, v eni moji skupini se potem razvije pogovor o(b) tem, zakaj je imel oče Jakob posebej rad Jožefa in ali je to prav. Otroci razmišljajo, imajo svoje izkušnje, različne. Eden posebej poudari, da bo on vedno najbolj ljubljen otrok svoje mame. Jaz rečem, da bo vedno najbolj ljubljen prvi otrok, toda ne, otrok protestira, češ da to ni res, da on pač bo vedno najbolj ljub otrok svoji mamici. Doda celo, da mu je mamica to obljubila!

Razmišljam še kasneje, koliko to pomeni otrokom - biti ljubljen.

In nekaterim ni dovolj samo biti ljubljen! Pač pa želijo - biti najbolj ljubljeni!

Raziskava, ki govori o bolj ljubljenih otrocih

In na to sem se spomnila, ko sem te dni opazila raziskavo, ki dokazuje, da v družinah obstajajo ljubljenčki. Brala sem tudi zgodbe ljudi, ki so zrasli v družinah, kjer so imeli kakšnega otroka res za črno ovco, ostale otroke pa so "ljubili" (to besedo sem dala v navednice, ker se meni zdi, da ni mogoče enega otroka imeti res rad, če drugega nimaš ...), tak otrok, popolnoma zavržen od staršev je bil npr. Dave Pelzer (napisal je vsaj tri knjige o svojem življenju, npr. Otrok brez imena ...), medtem ko so njegovi bratje "uživali ljubezen staršev", dokler ni Dave uspešno pobegnil od doma in s tem zrušil "red"; potem so pa začeli starši z nasiljem nad enim drugim Davidovim bratom. - Ampak tukaj gre za izrazito bolno situacijo.

Postojmo nekoliko ob "normalnih" družinah, takih običajnih. Kot kaže raziskava, so tudi v teh družinah otroci, ki so bolj ljubljeni, in taki, ki čutijo, da so manj ljubljeni.

Je mogoče imeti vse otroke "enako" rad?

Verjetno večina nas na vprašanje, če imamo enako radi vse svoje otroke, reče: "Seveda!"

Tudi jaz tako pravim. In to trdim tudi po premisleku. Imam precej več otrok, kot je slovensko povprečje, no ja, verjetno tudi več, kot je svetovno povprečje. Tako da lahko v marsičem svoje otroke primerjam med seboj. Vidim njihovo raznolikost, njihove različne talente, darove, sposobnosti. Potem to, kar je pravzaprav minus, lastnosti in početja, ki niso ravno v veselje ne njim ne nama z možem :) Ob njih se tudi soočamo z boleznimi, tudi težkimi. Z vseh vrst preizkušnjami.

A vendar - se mi zdi, lahko rečem, da imam vse otroke zelo rada ... no, primerjave med tem, če imam koga bolj in koga manj, pa sploh ne bi delala. Vsakega imam na drugačen način rada in včasih se enemu zelo posvečam, drugemu pa manj. Pač glede na marsikaj, glede na njegovo zdravje, njegove posebne želje, glede na to, kolikokrat ga vidim itd itd.

Kako se spomnim, ko je bil eden od otrok zelo bolan, da je eden drug od otrok rekel: "Ti kar bodi z njim, on te zdaj potrebuje ... jaz bom že ..."

A rada bi bila z vsemi. Z vsemi toliko, kot (me) potrebujejo. Z vsakim toliko, kot me potrebuje.

Vsakemu bi rada dala pravo mero vzpodbude, prigovarjanja, trdnosti, svobode ... toliko, da bi najlepše razvili svoje darove.

Spominjam se, ko mi je neka mama rekla, da ima mama najraje prvega otroka ... To je mene zelo presenetilo. Nikoli dotlej nisem še na to pomislila, tedaj sem sama imela dva otroka. Ampak tudi potem, ko sem imela več otrok, nisem tako mislila. Pa mislim, da (si) ne lažem.

Neke raziskave pravijo, da je prvi otrok očetov, ta tudi sprejme tradicijo, pogosto povezuje družino, skrbi za vse.

Drugi otrok naj bi posebej čutil mamo. To ne pomeni, da se z njo zelo dobro razume, morda se, morda se ne, čuti pa, kaj ona doživlja. Oz. z drugim otrokom se čutita med seboj.

Vsak otrok ima v družini svojo posebno vlogo, unikatno in dragoceno.

Imam te rada od ...

Danes sem se o vsem tem pogovarjala s svojo prijateljico, ki je mamica dveh otrok. Oba želita biti od nje najbolj ljubljena! Njen starejši sin pravi: "Kajne, da imaš mene bolj rada!" in nekaj let mlajša sestrica pravi: "Ne, mene imaš bolj rada!"

Ona pa reče sinu: "Tebe imam rada že več let kot tvojo sestrico, saj nje še ni bilo, ko si se rodil ti! Imam pa oba zelo rada."

Ljudje vse prevečkrat hočemo več ... najbolj ... Primerjave nas večkrat hromijo.

Vsak od nas je drugačen in vendar smo neprimerljivi. Vsak je "naj".