Članek
Od česa je odvisna sreča? Kaj je polno življenje?
Objavljeno May 20, 2016

Mnogokrat govorimo sreči in o polnovrednem življenju. In razmišljamo o tem, kaj to sploh je.

Je vredno tisto, ko živimo "povprečno" življenje, ko smo zdravi, materialno solidno preskrbljeni, ko smo (vsaj) povprečno bistri, tako da nam gre nekako skozi šole, dobimo vsaj za silo primerno službo ...? Pa ko ustvarimo družino, če (ko) si jo želimo, in imamo zdrave otroke - in to ravno toliko otrok, kot smo si jih želeli?

Kaj pa, če se kaj od tega ne izpolni? Je potem še polno(vredno) življenje? Ali pa če skoraj ničesar od tega ne živimo? Je vredno živeti?

Ampak zakaj je tako, da se srečujemo z globoko depresivnimi ljudmi, ki ne živijo radi - pa ko imajo "vse", kar si lahko zaželijo, ja, imajo tudi ljudi, ki jih imajo radi (le oni morda nimajo "povezave" in globoko v sebi ne spoznajo, da so ljubljeni!)? (Torej tem ljudem manjka predvsem volje za življenje ... ampak kako jo dobiti, ko pa ni denarja, ki bi kupil voljo!)

In kako je mogoče, da včasih vidimo, tudi sami začutimo, da sreča lahko žari v očeh ljudi, ki po merilih družbe ne živijo vrednega življenja? Tako je recimo lahko z zelo revnimi ljudmi. "Zgled" takih je Hudabivška Meta (iz Samorastnikov), ki nima ničesar, razen otrok - a te vzgaja v zdrav ponos.

Ob vrednem življenju pogosto pomislimo na vseh vrst prizadete ljudi. Telesno in duševno. Živijo vredno? Četudi imajo morda veliko manjši IQ, kot je IQ povprečno bistrega človeka?

Seveda mnogi ti ljudje živijo kvalitetno življenje! Poznam več takih ljudi. Zapisala sem že tudi več zgodb o teh ljudeh.

In meni se zdi edino sprejemljivo otroka sprejeti, četudi je "napoved" slaba. Poznam več srečnih otrok, ki živijo, nekateri brez diagnoze, ki je bila napovedana, drugi kljub diagnozam Downovega sindroma ipd. ... srečnih, četudi nimajo vsega, kar imajo drugi.


Tokrat se pa želim dotakniti še vprašanja, o katerem sem večkrat razmišljala ... O tem, kako naj ti ljudje živijo, ko odrastejo. Predvsem, ali si smejo ustvariti družino? Se sme tvegati to, da je morebiti "prizadetost" dedna oz. da mogoče ne bi mogli ti ljudje najbolje vzgojiti svojih otrok.

Ampak ob tem lahko pomislim, v kakšnih (seveda normalnih!!) družinah zrastejo "nevzgojeni" otroci. To, ali bomo lepo vzgojili otroke, niti ni tako zelo povezano s "šolsko" bistrostjo (sem pa v filmu Alphabet videla tudi fanta z Downovim sindromom, ki je naredil fakulteto), pač pa, po moje, s čustveno inteligenco. Le-te imajo pa lahko v obilju tudi tisti s povprečnim inteligenčnim kvocientom pod 80!

Dodajam prispevek - očetovo pismo hčerki z Downovim sindromom, pismo, ki ga oče piše hčerki na njen poročni dan. Tudi to dekle je doseglo visoko izobrazbo. In če pomislim na film Forest (ali nekaj podobnega!), ko manj "bister" fant res "uspešno" živi! In še zanimivo razmišljanje ene mame, v njenem razmišljanju je vpeta zgodba dveh zaljubljencev, oba imata Downov sindrom.

Sme tak človek imeti lastno družino? Lastne otroke?

Jaz mislim, da bi bile v teh primerih potrebne "razširjene družine", take, ko je "blizu" vedno še kdo, ki pomaga v kakšnih situacijah. Ko je več ljudi, ki vzgaja, imajo pa nek središčen koncept vzgoje.

Morda je tako v Barkah? 

(Barka - skupnost, ki jo je ustanovil Jean Vanier. To je hiša, kjer živi skupaj neka skupina ljudi, "normalnih" in tistih s "posebnimi potrebami". Obstaja tudi gibanje Vera in luč, tu pa gre za skupnost, ki se občasno dobiva, se druži, skupaj kaj dela .... živijo pa ne skupaj pod isto streho.)

---

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/94126/puncica-mojega-ocesa

May 20, 2016

Abram, všeč mi je tvoj komentar, se pa ustavim pri misli o zdravju. Namreč ... mnogi ljudje niso zdravi, že kot otroci ne. Nekateri imajo še druge ovire, gibalne, pa z očmi (vidom) sluhom itd. In vendar so mnogi ti ljudje čutiti mirni, zadovoljni, srečni! Imam prijateljico, ki je že več desetletij na vozičku ... počasi je čutiti vse bolj utrujena ... Ampak sicer je silna, jaz jo občudujem in zelo spoštujem. Nanjo pomislim pogosto ob tem, ko fizično gibljivi lahko gremo ven in se z gibanjem čisto prevetrimo in nam včasih spuhti slaba volja, sama to dobro poznam ... Zelo hitro hoditi dejansko pomaga k obvlad/ov/anju kakšne hude stiske. Ob tem pomislim, kaj more narediti nekdo na vozičku, ki ga popade huda jeza ali bes ali nemoč ... ... gotovo morajo iskati druge rešitve ... https://www.youtube.com/watch?v=MJ5HYxZ75Sk

http://www.kinodvor.org/spored/arhiv-filmov/yo-tambien-21504/

Anka <3

Ana <3

Marta, pameten tale Trstenjak! :) No, resno mislim, ne le v hecu: modrost je to, kar je rekel. Sprejeti trpljenje kot del življenja ... in - če je mogoče - ne preveč jamrati zraven ... in ne prepogosto :)

Rak, o, prav rada bi spoznala tvojo mamo, gotovo je bila srčna ženska! <3 Kakšni neki ste ljudje, doma iz tistih krajev! Resni prispevki? Ja, dejstvo je, Rak - tako se meni zdi -, da ljudje večkrat kot "dušno hrano" iščejo nekaj za razvedrilo ... je pa kvaliteten, četudi kdaj lahek in šaljiv pogovor, tudi včasih prava dušna hrana. Tako - malo heca za vmes. Sicer pa - če se kot družba naravnamo v ljubezen in sprejemanje, potem ljudje "s posebnimi potrebami" sploh niso problem. In niso izguba. So pomemben del naše družbe. Družba, ki sprejema najšibkejše člene, je kvalitetna in zdrava družba. Ko sem to pisala, sem pa res prišla do misli, da vzgajanje "downovskih" staršev kot taka morda sploh ne bi bila "strašen" problem ... ob tem, da imamo težave z vzgojo bolj ali manj vsi ... in da tudi zelo pametnim in "popolnim" staršem lahko vzgoja res ne rata! :)

Ana Zame je na prvem mestu sreča,če je človek zadovoljen in pomirjen sam s seboj,da je zdrav in da so vsi njegovi zdravi.S tem orožjem je potem opremljen za širši smisel življenja,ker se zaveda,da vsi ljudje iščemo srečo bolj,ali manj uspešno.Prevelike osebne nerealne življenjske želje in srečo iščejo največkrat ljudje,ki izražajo in razumejo življenje na nagonski in ne na razumski ravni človeka..

Kadarkoli sem obiskal mojo že pokojno mamo v svojem rojstnem kraju, me je vedno vprašala, če sem srečen. Pa sem ji odvrnil, daj mama, pojasni mi najprej to, kaj pravzaprav sploh je sreča, potlej pa ti bom šele odgovoril. Ja, sreča, kaj to sploh res je. Kakor za koga, eni pravijo sreča je v malih stvareh, drugih niti milijoni ne osrečujejo. Sam sem pred kratkim občutil svojo srečo, da sem se uspel pozdraviti, da sem spet "mobilen". Ana, tvoji prispevki so res pravi balzam za dušo v poplavi vsiljevanj, agresij, netolerantnosti, fantastike in fanatičnosti nekaterih drugih blogerjev tukaj. Opažam celo osip prispevkov resnih blogerjev - resnih po tematiki, ki jo obravnavajo na svojih blogih in ki resnično dajo misliti. No, morda je za nekatere misliti pač preveč, pa jim je bolj všeč aferaštvo in povpprečnost. Lep večer, Ana!