Mnogokrat govorimo sreči in o polnovrednem življenju. In razmišljamo o tem, kaj to sploh je.
Je vredno tisto, ko živimo "povprečno" življenje, ko smo zdravi, materialno solidno preskrbljeni, ko smo (vsaj) povprečno bistri, tako da nam gre nekako skozi šole, dobimo vsaj za silo primerno službo ...? Pa ko ustvarimo družino, če (ko) si jo želimo, in imamo zdrave otroke - in to ravno toliko otrok, kot smo si jih želeli?
Kaj pa, če se kaj od tega ne izpolni? Je potem še polno(vredno) življenje? Ali pa če skoraj ničesar od tega ne živimo? Je vredno živeti?
Ampak zakaj je tako, da se srečujemo z globoko depresivnimi ljudmi, ki ne živijo radi - pa ko imajo "vse", kar si lahko zaželijo, ja, imajo tudi ljudi, ki jih imajo radi (le oni morda nimajo "povezave" in globoko v sebi ne spoznajo, da so ljubljeni!)? (Torej tem ljudem manjka predvsem volje za življenje ... ampak kako jo dobiti, ko pa ni denarja, ki bi kupil voljo!)
In kako je mogoče, da včasih vidimo, tudi sami začutimo, da sreča lahko žari v očeh ljudi, ki po merilih družbe ne živijo vrednega življenja? Tako je recimo lahko z zelo revnimi ljudmi. "Zgled" takih je Hudabivška Meta (iz Samorastnikov), ki nima ničesar, razen otrok - a te vzgaja v zdrav ponos.
Ob vrednem življenju pogosto pomislimo na vseh vrst prizadete ljudi. Telesno in duševno. Živijo vredno? Četudi imajo morda veliko manjši IQ, kot je IQ povprečno bistrega človeka?
Seveda mnogi ti ljudje živijo kvalitetno življenje! Poznam več takih ljudi. Zapisala sem že tudi več zgodb o teh ljudeh.
In meni se zdi edino sprejemljivo otroka sprejeti, četudi je "napoved" slaba. Poznam več srečnih otrok, ki živijo, nekateri brez diagnoze, ki je bila napovedana, drugi kljub diagnozam Downovega sindroma ipd. ... srečnih, četudi nimajo vsega, kar imajo drugi.
Tokrat se pa želim dotakniti še vprašanja, o katerem sem večkrat razmišljala ... O tem, kako naj ti ljudje živijo, ko odrastejo. Predvsem, ali si smejo ustvariti družino? Se sme tvegati to, da je morebiti "prizadetost" dedna oz. da mogoče ne bi mogli ti ljudje najbolje vzgojiti svojih otrok.
Ampak ob tem lahko pomislim, v kakšnih (seveda normalnih!!) družinah zrastejo "nevzgojeni" otroci. To, ali bomo lepo vzgojili otroke, niti ni tako zelo povezano s "šolsko" bistrostjo (sem pa v filmu Alphabet videla tudi fanta z Downovim sindromom, ki je naredil fakulteto), pač pa, po moje, s čustveno inteligenco. Le-te imajo pa lahko v obilju tudi tisti s povprečnim inteligenčnim kvocientom pod 80!
Dodajam prispevek - očetovo pismo hčerki z Downovim sindromom, pismo, ki ga oče piše hčerki na njen poročni dan. Tudi to dekle je doseglo visoko izobrazbo. In če pomislim na film Forest (ali nekaj podobnega!), ko manj "bister" fant res "uspešno" živi! In še zanimivo razmišljanje ene mame, v njenem razmišljanju je vpeta zgodba dveh zaljubljencev, oba imata Downov sindrom.
Sme tak človek imeti lastno družino? Lastne otroke?
Jaz mislim, da bi bile v teh primerih potrebne "razširjene družine", take, ko je "blizu" vedno še kdo, ki pomaga v kakšnih situacijah. Ko je več ljudi, ki vzgaja, imajo pa nek središčen koncept vzgoje.
Morda je tako v Barkah?
(Barka - skupnost, ki jo je ustanovil Jean Vanier. To je hiša, kjer živi skupaj neka skupina ljudi, "normalnih" in tistih s "posebnimi potrebami". Obstaja tudi gibanje Vera in luč, tu pa gre za skupnost, ki se občasno dobiva, se druži, skupaj kaj dela .... živijo pa ne skupaj pod isto streho.)
---
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/94126/puncica-mojega-ocesa
May 20, 2016