Sem zagovornica življenja; in tudi v primerih, ko je otrok tako ali drugače prizadet ali ko je bolnik zelo bolan, sem na strani življenja. Nisem za to, da bi življenje za vsako ceno ohranjali in celo podaljševali, pač pa, da bi skušali pomagati človekove dni napolniti z življenjem.
Ob tem, ko srečujem ljudi, ki imajo prizadete (naj mi bo dovoljen ta izraz, saj je enostaven in vsi vemo, kakšno vsebino ima!) otroke ali so sami "prizadeti", pa predvsem vse bolj vem, kako nujno je ustvarjati v družbi klimo, ki bo naklonjena življenju. Ustvarjati vzdušje, v katerem bo sprejeto življenje. Vsako življenje. Ko se popolnost ne bo določala po razumskih testih, pač pa po življenju samem. Tudi v očeh zelo bolnih in invalidnih ljudi se prižgejo iskrice! Kakšni ljudje, katerih umski razvoj je zelo prizadet, enostavno znajo biti zadovoljni in srečni. Morda se od njih lahko marsičesa naučimo!
Pretresla, zelo pretresla me je zgodba, ki jo omenjam v naslovu.
Gre za mamo, staro 69 let, ki je rodila dva otroka, in njen maljši sin je zdaj star že 47 let ... in ima Downov sindrom.
Gospa pravi, da ji je žal, da otroka ni splavila ... tako zelo težko je z njim.
Navaja enega od mnogih težkih dogodkov ob sinu:
''Pilot je bil izjemno potrpežljiv, ko je debelo uro čakal, da moj sin vstane s tal, sede na stol in se pripne za vzlet. Na koncu so ga dobesedno mogli odnesli z letala. Jaz in moj mož Roy pa sva osramočena hodila za njim. Jasno je bilo, da naših težko pričakovanih počitnic v Grčiji ne bomo dočakali. Ne, Stephen ni bil razvajen malček, ko se je to zgodilo. Star je bil 45 let. Sramotni dogodek, ki se je zgodil pred dvema letoma pa je le eden iz niza številnih preizkušenj, s katerimi se soočamo vse, od kar je na svet prijokal Stephen, najin drugi otrok, ki se je rodil z Downovim sindromom,'' je za britanski Mail Online pojasnila danes 69-letna Britanka Gillan Relf, ki za Stephena skrbi že 47 let.
Ooo, kako ji verjamem, kako lahko si predstavljam, kako zelo težko ji je bilo mnogokrat.
In vendar se mi zdi, da je pravzaprav nemogoče vedeti, kaj bi, kako bi, če bi.
Če bi gospa pred 47. leti splavila, bi morda še danes obžalovala - in seveda ne bi vedela, koliko težkega jo čaka z otrokom, ker je pač otroka "odklonila" (in čisto mogoče, da je njen sin dosti "težji primer", kot je večina "Downovčkov").
V resnici iz njenih dejanj govori ljubezen do otroka! Velika ljubezen! Vse je naredila zanj, je čutiti! Z možem sta ga vzela iz zavoda, kamor sta ga dala proti koncu njegovega najstništva - domov sta ga vzela, ker sta vedela, da mu tam ni lepo (po modricah na njegovih rokah sta sklepala, da je njun sin doživel nasilje).
Po moje se v vsaki ali skoraj vsaki mami kdaj zbudi misel, kako bi bilo, če bi bilo. Sploh, kadar ima z otrokom hude stvari. Po moje je normalno vse to, normalna so občutja nemoči in tudi kakšnih obžalovanj.
Mislim, da mama iz te zgodbe o vsem tem ni mogla kaj dosti govoriti ... saj se vendar ne spodobi ... otroka mora mama vendar imeti rada!! (Take so "zahteve" družbe.) Če o stvareh, ki nas mučijo, ne govorimo (ali jih uredimo v sebi potihem), se lahko zgodi, da nas bolj in bolj obremenjujejo. In stiska le še raste. In potem vse manj vidimo ... oža se naše obzorje.
Gospa Relf je svojo težko izkušnjo povedala javnosti zato, da ne bi sodili mamam, ki so otroka splavile zaradi napovedi Downovega sindroma. Res je, da ponavadi "prizadeti" otroci ne živijo zelo dolgo časa (morda narava poskrbi za to, da starši morejo "mirno" umreti ..., saj je to gotovo med najtežjimi skrbi, kaj, kako bo z njihovim velikim otrokom, ko njih ne bo več. Mnoge prizadetosti so kombinirane, tako da ima npr. otrok z Downovim sindromom še srčno bolezen in potem je pogosto tudi zaradi tega krajša življenjska doba.
Sin gospe Relf je zdrav, gospo zelo skrbi, kaj bo potem z njim, ko onadva z možem umreta. Ne želita obremeniti prvega sina s tem bratom ... kljub vsemu pa se jima zdi nekako logično, da bo starejši brat poskrbel za mlajšega, ki nikoli ne bo mogel živeti sam.
Mislim, da gospo zelo razumem.
In vendar bi rešitve morale biti!
Rešitve, ki so res najboljše možne poti naprej.
Nujno bi bilo razvijati v družbi resnično toleranco do raznovrstnih drugačnosti. Nujno bi bilo razvijati v družbi razne službe (ne samo prostovoljce, saj je človek lahko prostovoljec šele, ko ima vsaj najnujejše za preživetje), tako da bi vedno bili ljudje, ki bi pomagali družinam, ki potrebujejo dodatno pomoč.
Vidim dve dobri možnosti:
- pomoč na domu ... eden ali več ljudi, glede na potrebe posamezne družine, prihaja na dom in tam neposredno pomaga v zvezi z "otrokom" oz. družini
- sprejem "otroka" v "skupnost. Ne v "dom", ki je dom le po imenu, pač pa v skupnost, ki bi delovala kot skupnost. Taka skupnost recimo je Barka. V Barki živijo skupaj različni ljudje ... "zdravi" ljudje imajo med seboj "prizadete". Živijo, delajo, praznujejo ... skupaj.
In za to bi vsaka država morala imeti denar. Za kaj vse država ima denar, pa ga ne bi imela za državljane, ki so najbolj potrebni?
May 22, 2016