Binkošti. Praznik Svetega Duha, prva birma ... Razmišljam o tem ... kako naj otrokom predstavim binkošti. Jasno je, da vsak od nas izhaja iz sebe, ko uči. Jaz sem otrokom pripovedovala "zgodbe", kakor sem čutila, da se jih lahko dotaknem. Dotaknem njihovih src.

In seveda iz tega, kakor jaz čutim, kakor jaz verjamem, kakor jaz živim.

Tako sem pripovedovala o tem, kako je Jezus sprejel svoje trpljenje ... a sprva ga je bilo strah, tisto na Oljski gori je bilo gotovo res strašno. Tista groza, strah, občutje popolne zapuščenosti ... in še prijatelji so pospali.

Potem ko so Jezusa vojaki zgrabili, se je sicer Peter "razkuril" in zamahnil po enem od tistih, ko so prišli po Jezusa ... Pač kolerik ... Toda pogum mu je hitro upadel ... Srček mu je padel v hlače. :) Bal se je, vsi so se bali ... Potem pod križem je omenjan samo Janez, samo eden od njegove ožje skupine prijateljev. Kje so bili tedaj drugi?

In potem, ko ej bil Jezus v gorbu, so se zaprli v neko sobo, zapahnili so vrata, da ne bi še po njih kdo prišel. Ja, strah jih je bilo.

Imeti rad Jezusa in biti pogumen je bilo dvoje stvari!! Tudi vsi mi lahko rečemo, da smo pogumni, ampak naš pogum se izkaže v preizkušnji ...

Potem, ko se jim je prikazal vstali Jezus, so sicer učenci verjeli, da je res vstal od mrtvih, niso pa vedeli, kako in kaj. Prej, z Jezusom, je bilo tako enostavno. Povsod so bili z njim, s svojim Učiteljem. Ampak zdaj! Kaj zdaj?!Nekako se niso znali ničesar lotiti. Ostali so v nekakšni luknji, iz katere niso znali.

No, in potem so nekega dne skupaj molili, tudi Marija je bila z njimi. In naenkrat se je nekaj zgodilo. "Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. /.../ Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom ..." (Apd)

Otrokom pripovedujem, kako potem Jezusovih učencev ni bilo več strah. Kako so potem lahko šli okrog, po deželi in tudi v druge dežele in pripovedovali o Jezusu in njegovem nauku. Enostavno, zdaj jih ni bilo več strah.

Potem povabim otroke, da skupaj zapojemo pesem.

In, zgodilo se je, kar se mi zgodi včasih - ker me je strah. Hecno, kako lahko pojem ob določenih priložnostih, ob otrocih pa včasih čisto "zmrznem".

"Ana, zafušala si," mi reče ena deklica.

"Pa zapoj ti," pravim.

"Ne znam."

"Kako potem veš, da ni bilo v redu?" vprašam.

"Moja mami drugače poje." Aha :)

"Ja, mene je včasih strah zapeti ... Potem pa ... se ustrašim in ..."

Naenkrat se oglasi ena druga deklica: "Ana, premalo si molila, potem te je pa strah!"

---

Oooo, kakšna resnica je to!! In povedal mi jo je otrok!

Zdi se mi kot tisto iz pravljice Cesarjeva nova oblačila.

Otrok je povedal resnico: Cesar je nag.

Otrok je povedal resnico: Ana, premalo si molila! Potem te je pa strah!

No, saj je tole morda malo poenostavljeno, vsaj ni vse kot v tisti cesarski pravljici, ampak moja mala učenka mi je dala velik nauk!

Predvsem o tem, kako se naj ponovno izprašam o svoji molitvi. Mi daje moči za življenje - ali ostajam taka, kot da ne bi molila?