

Neka zgodba (mislim, da sem jo brala v Kurji juhci) pripoveduje o tem, kako je nek šolar sklenil, da naredi samomor - in je tisti dan odnesel iz svoje šolske omarice vse stvari, da ne bi bilo po njegovi smrti potrebno tega narediti njegovim domačim.
In nesrečni revež je imel še to smolo, da so mu med potjo domov stvari padle iz prenapolnjenega naročja na tla. Tedaj ga je opazil nek drug učenec, zasmilil se mu je in mu je pomagal pobrati ... in potem nesti domov ... in potem ga je fant, ki mu je pomagal nositi potrebščine, povabil s seboj na igrišče k svojim prijateljem ...
Ta fant potem sploh ni naredil samomora ... in je drugi dan nazaj v šolo tovoril svoj kup šolskih potrebščin ...
Čez leta je imel fant, ki je hotel narediti samomor, govor na maturi (morda na maturantskem plesu) in šele tedaj je spregovoril o tem dogodku. Javno je povedal, komu se zahvaljuje, da je živ ... in da je postal zelo uspešen kot učenec in kot človek.
---
Ko naredi kdo samomor, ponavadi razmišljamo, sploh če je bil naš (precej) bližnji, če smo opazili, da je nekaj "narobe" z njim. Da ima težave. Je kaj rekel? Namignil? So bile besede, ki bi lahko govorile o njegovem namenu ...?
Vedno, ali pa skoraj vedno, ostaja za vsakim umrlim bolečina, za človekom, ki je naredil samomor, pa ostaja še mnogo vprašanj, kaj, zakaj, kako ...
---
Kolikokrat pa pomislimo, da je mogoče samo kakšno drobno dejanje pozornosti nekomu pomagalo, da je prišel "čez", da je spet našel moči za življenje ...?
Ponavadi ne vemo kaj dosti o tem ... Ponavadi človek, ki je bil čisto na robu, ne pripoveduje o tem ...
Ampak čisto mogoče je, da je vsak od nas že komu tako polepšal kakšne težke čase, da je zato zmogel "iti naprej".
---
Pred leti sem nekje opazila en zapis ... Eno mlado dekle je pisalo o tem, da bo pobegnilo od doma. Ker je doma nemogoče. Napisala sem punci zasebno sporočilo in pripisala svoj naslov. Napisala sem ji, da iti od doma ni tako enostavno ... Povprašala sem jo malo bolj o njej ...
Odgovorila mi je in se podpisala s svojim pravim imenom in naslovom. Tako se je začelo najino dopisovanje. Trajalo je kakšna tri ali štiri leta, morda več ... mislim, da mi je ona napisala morda 2000 mejlov, marsikakšen je bil zelo dolg. Jaz sem napisala mnogo manj pisemc, tudi mnogo krajših, ampak velikokrat sem se ji oglasila, vsaj na kratko. Sploh kadar je izpostavila težave, zaradi katerih je "bežala" od doma.
In enkrat po dolgem času dopisovanja mi je napisala: "Ana, če ne bi bilo tebe, ne vem, če bi bila jaz še živa ... Gotovo me ne bi bilo več."
---
Tako smo na svetu potrebni drug drugemu.
Kako si želim, da bi vsak od nas vsaj kdaj začutil, kako je resnično pomemben del "zemeljske sestavljanke".
Jun 05, 2016