Včeraj smo imeli obletnico valete! 40! Kakšna številka je to!

Čisto mogoče, da kakšnega od sošolcev nisem videla že 30 ali več let!

No, jaz pravzaprav nisem imela obletnice svoje valete, saj na njej sploh nisem bila ... Tisti dan dopoldne sem se že samovoljno šla v Ljubljano vpisat v srednjo šolo in tako sem že presegla kvoto "dovoljenega".

Torej, včeraj zvečer sem precej pozno prihajala na Kemping (tako smo v mojem otroštvu vedno imenovali tisto gostilno v Polhovem Gradcu). Sprejela me je bučna glasba, in to v živo, in seveda me je silno presenetilo: trije moji sošolci so igrali (dve harmoniki in ena trobenta - ali kaj? ;) ) in peli ... joj, sploh nisem vedela, da imam tako imenitne bivše sošolce! V osnovni šoli so nekateri učenci namerno fušali, samo da jim ne bi bilo potrebno peti v pevskem zboru! Kaže, da so se moji sošolci v odrasli dobi še krepko razvijali! :)

In Jožici (hehe, Jožetu) sem se čudila, kakšen glas ima! Oja, prav lahko bi Slovenijo kje predstavljal ... na Slovenija ima talent :)

Kako se spominjam T., tako lepo je pel ... ampak v šoli ni "znal" peti :) "Kadar srečam te, moje nekdanje dekle ..." Ja, mi, ki smo čakali šolski avtobus in pešačili še uro do doma, smo imeli toliko vsega ... kako zelo lepo je bilo! Joj, nič nisem fovž sodobnim otrokom, ki niti pešačenja ne poznajo ...

O tem, kako so moji sošolci in sošolke zrasli, sem pomislila tudi ob enem, ki ga nisem spoznala .... preprosto, bil je prevelik, enostavno čisto prevelik! Le kdaj je zrastel! ;)

Ob obrazih, ki sem jih prepoznavala, so vrela na dan imena iz tistih časov. In spomini, dogodki.

Kušerju sem povedala, kako me je nekoč rešil v neki situaciji, ko sva midva pri tehniki skupaj iz lesa delala traktor, pa sem ga jaz odnesla domov, da zbrusim robove, nakar je moj ata podaril traktorček moji mali sestrični, ki je prišla na obisk, jaz bi pa morala traktor seveda nesti nazaj v šolo. Ta zadeva me je tako zelo skrbela, da nisem upala v šolo in sem načrtno zbolela. Šla sem v gozd sedet v sneg in sedela dolgo, tako da sem se uspela prehladiti in mi nekaj dni ni bilo treba v šolo. Kušer je bil pa tako pameten fant (in ja, take stvari so mu šle od rok), da je sam od sebe naredil še en traktorček in sva zanj dobila skupno oceno. :) Ja, rešil me je!

Sošolci so me spominjali na to, kako "zelo lepo" da sem risala. Kako lepo, ko me kdo spomni na to, jaz sem tako silno daleč od tistih časov in samega risanja, da se komaj spominjam! Oja, risala sem punčke in rožice pa še hiše. Z enim sošolcem, s katerim sva več let prisilno sedela skupaj (ko so nas presedali, pa so naju več let vedno dali skupaj), sva med poukom krasila robove in zadnje strani najinih zvezkov. Jože je risal hiše in avtomobile in traktorje, joj, kako zelo lepo je znal risati avtomobile! Jaz sem risala hiše in punčke in rožice!

Učiteljica v 4. razredu mi je parkrat naročila, da med poukom berem vsemu razredu knjige, ki sem jih sama narisala, napisala in zvezala :) Bila sem ponosna, hkrati sem pa dobro vedela, da jaz berem knjige svojim sošolcem, medtem ko naj bi imeli telovadbo, učiteljica je pa tisti čas popravljala kontrolke.

Z Marjanom sva bila skupaj nekega dne v Škofji Loki v slikarski koloniji ... joj, kako je bila najina učiteljica huda, ker sem jaz narisala drevo - postrani!!! Raslo je pa res pokonci! Marjan je risal nek drug prizor, kako se spominjam njegovih lepih streh z rdečimi zaokroženimi opekami! Všeč mi je bilo. V Škofji Loki je bil še nekdo tretji, ampak se ne spominjam, kdo.

Jaz sem sedela na pragu nekega frizerskega salona in risala most ... in drevo ob mostu ;)

Ko bi morala barvati z vodenkami, nisem imela vode, k frizerju pa nisem upala iti ponjo. V svoj lonček sem zajela lužo in barvala ... nakar se je vsul dež, kapljal po moji sliki, tako da je bilo nebo vse pikasto, in moja slika je bila končno pravi akvarel :)

Ko smo nesli slike razstavit na škofjeloški grad, je bil tam en fantek, ki je videl podpis na moji sliki in rekel: Moja mami se tudi tako piše. Mislim, da je bil to Jan Plestenjak ... moj daljni sorodnik.

Spominjam se nekakšnih sivih celic. Eno leto smo na šolski proslavi tekmovali razredi med seboj, a proti b. B (moj razred) je zmagal ... ker nismo dobili enega težkega vprašanja, ki ga je dobila nasprotna ekipa, mislim, da v naši skupini nihče ne bi znal odgovoriti na tisto vprašanje, v nasprotni so pa delno znali. Seveda jih je rešil Marjan. Ampak zmagali smo mi - in dobili za nagrado Knjigo o džungli, poraženci so pa dobili Solzice. Ampak zaradi likovne opreme bi jaz raje dobila solzice. Res, zmagovalec lahko ne dobi tistega, kar bi rad ;)

Ure so hitro minevale v petju, plesu, obujanju spominov in pogovorih o danes, o sedaj.

Presenetilo me je, ko je ena manjša skupina začela pogovor o tem, kako smo bili mi vzgajani in kako mi vzgajamo, zelo zelo zanimivo. Kaže, da smo v glavnem zrasli v družinah, kjer se nismo pogovarjali o nas samih, pač pa le glede dela in morda celo šole. Poznamo precej rojakov, ki niso niti osnovne šole dokončali. Hodili so po dve leti v en razred in tam pri kakšnih 13 letih nehali hoditi v šolo. Več deklet se je poročilo pri kakšnih 16 letih, mislim, da kakšna še ni dopolnila niti 16 let.

In kako vzgajamo svoje otroke mi?

No, to bo pa morda tema za kakšen drug zapis! ;)

Takle je bil del moje poti v šolo ... Idila!

Res, koliko izgubljajo sodobni otroci, ki jih povsod vozijo ...