Sinu zatežim, da naj pospravi sobo. Ne prvič. In on se postavi in mi vrže pod nos: "Mama, uničuješ moj lajf!"
Ojej! Uničujem mu lajf!?
Kasneje razmišljam o tem in se spomnim, kako mi je nekaj podobnega rekel, ko je bil še precej manjši, imel je kakšna štiri, morda pet let.
V tistih časih sva šla včasih midva sama iz Ljubljane na Tolminsko in po več dni uživala v najini medsebojni družbi. Delala sem na vrtu in sinek mi je pomagal. Delala sva dolge dolge sprehode, se vračala v trdi temi iz gozda, ko sem ga spečega nosila štuporamo, imela mnogo pametnih pogovorov o življenju in smrti.
No, in nekega jesenskega dne je še spal v moji postelji, jaz pa sem delala spodaj na vrtu. Seveda fant lahko sam vstane, ko se zbudi. Mamina logika.
Ki pa se ne izkaže kot pravilna.
Kajti fant ni našel svojih hlač.
In je vpil na ves glas na pomoč, kajti brez hlač pa niti slučajno ne bo šel ven.
No, ker je sosed delal na njivi s traktorjem, nisem sinovega vpitja takoj slišala in ne pri priči pritekla na pomoč.
No, slednjič sem vendar pritekla v hišo in gor v sobo, kjer je sin sedel na postelji in mi jezno rekel: "Mama, kako mi lahko tako zapravljaš čas!" Seveda, on bi tekel ven gledat, kako sosed pospravlja koruzo, pa ni mogel, ko je bil brez hlač.
No, in ko so bile hlače na njem, je brez zajtrka stekel ven in na svoj traktor ... pomagat sosedu spravljat koruzo :)
Ja, takrat sem zapravljala njegov čas ... danes uničujem njegov lajf ...
...
Sin, pa ti ... in moj lajf? ;)
Jun 22, 2016
