Vprašaš me, kako sem postal nor. Takole se je zgodilo. Nekega dne, davno pred rojstvom mnogih bogov, sem se prebudil iz globokega spanca ter ugotovil, da so mi bile ukradene vse maske. Sedem mask, ki sem si jih prikrojil in jih nosil v sedmih življenjih. Sedaj sem brez vsake maske tekel skozi ulični vrvež in vpil: "Tatovi, tatovi, prekleti tatovi."
Moški in ženske so se mi smejali in nekateri so v strahu pred menoj bežali k svojim hišam.
In ko sem prišel do tržnice, je mladenič, stoječ na bližnji strehi, zavpil: "Norec je!" Zazrl sem se navzgor, da bi ga ugledal, in tedaj je sonce prvič poljubilo moj goli obraz. Prvikrat je sonce poljubilo moje lice in duša mi je vzplamtela v ljubezni do sonca. Mask si nisem želel več. Kakor v transu sem vzkliknil: "Blagoslovljeni tatovi, ki so mi ukradli maske."
Tako sem postal nori mož.
V svoji norosti sem našel tako svobodo kot gotovost. Svobodo osamljenosti in varnosti pred tem, da bi me razumeli. Kajti tisti, ki nas razumejo, zasužnjijo nekaj v nas.
Vendar naj ne bom preveč ponosen na svojo varnost. Tudi tat v ječi je varen pred drugim roparjem.
Zgodbo sem prepisala iz knjige z naslovom Nori mož (v knjigi je še precej drugih zgodb) Kahlila Gibrana.
Jun 29, 2016
