Članek
Objavljeno Jul 08, 2016
Prelepo nedeljsko popoldne v maju. Otroci so šli do Bače, bilo je vroče in oni so bili kar v kopalkah.
Potem sem šla ponje, da se odpravimo v Ljubljano.
Nad Bačo sem zagledala galeba! Bila sem tako navdušena, da sem ju seveda skušala ujeti s fotoaparatom. Toda nikjer ju nisem videla! Sprožila sem na slepo srečo. Na slikci ni bilo videti nič podobnega pticama. Povečala sem in ju iskala in - našla!
Fotoaparat mi je pomagal videti, pomagal najti!
Tako mi včasih nekdo drug, ki jasno vidi, pomaga videti, ko smem gledati z njegovimi očmi, ko mi posodi svoj "vid", svoje oči!
Potem sem šla ponje, da se odpravimo v Ljubljano.
Nad Bačo sem zagledala galeba! Bila sem tako navdušena, da sem ju seveda skušala ujeti s fotoaparatom. Toda nikjer ju nisem videla! Sprožila sem na slepo srečo. Na slikci ni bilo videti nič podobnega pticama. Povečala sem in ju iskala in - našla!
Fotoaparat mi je pomagal videti, pomagal najti!
Tako mi včasih nekdo drug, ki jasno vidi, pomaga videti, ko smem gledati z njegovimi očmi, ko mi posodi svoj "vid", svoje oči!
Na koprivinih listih sem opazila eno drobceno žuželko. Tako drobceno, da je nisem dobro videla, sploh jaz s svojimi "starimi" očmi. Fotografirala sem jo in povečala fotko. Ojej, kakšen lep hrošček! Bila sem prav pretresena.
Mislim, da sem prvič v življenju dobro videla takegale hroščka!
Resnično, včasih kdo drug pomaga videti ... Pa naj bo ta drug nek aparat ali pa živo bitje, npr. človek, ki več vidi, ki več sliši, ki več ve ... ki ima več izkušenj, ki ima širše srce ...
Kolikokrat ne vidimo, ker ne vidimo dovolj globoko! Ker naš vid ni dovolj oster, da bi prodrl - z milino - v srce.
Oster vid lahko dušo rani ... če v pogledu ni ljubezni.
Kaj mi pomaga, če nekdo natančno pozna mojo majhnost, mojo nebogljenost, moje stiske, moje napake, moje grehe ... ljubezni pa nima ... Njegov vid ni dober ...
Mislim, da sem prvič v življenju dobro videla takegale hroščka!
Resnično, včasih kdo drug pomaga videti ... Pa naj bo ta drug nek aparat ali pa živo bitje, npr. človek, ki več vidi, ki več sliši, ki več ve ... ki ima več izkušenj, ki ima širše srce ...
Kolikokrat ne vidimo, ker ne vidimo dovolj globoko! Ker naš vid ni dovolj oster, da bi prodrl - z milino - v srce.
Oster vid lahko dušo rani ... če v pogledu ni ljubezni.
Kaj mi pomaga, če nekdo natančno pozna mojo majhnost, mojo nebogljenost, moje stiske, moje napake, moje grehe ... ljubezni pa nima ... Njegov vid ni dober ...
Oči srca so tiste, ki nas približajo drugim. In druge približajo nam.
Z notranjimi očmi morejo tudi slepi ljudje veliko videti!
Nehote mi spomin pohiti v neke daljne čase.
Bila sem sestra, na oddelku smo imeli slepega fantka. Bil je zelo ljubezniv deček (ime si bom izmislila, naj bo David!), star kakšni dve leti, morda tri. Na obeh očkih je imel raka. Zato je izgubil obe očesi. Dobil je protezici, da je bil bolj "lep". Na vsake toliko je vtaknil droben prstek v oko in vrgel "oko" ven in potem smo sestre lezle po štirih in iskale njegove "oči"!
Bil je ljubek deček, mislim, da smo vsi čutili posebna čustva ob njem.
Enkrat je stal sredi hodnika.
"David, kje so dojenčki?" je vprašala ena od sester. Zavrtela ga je, da je izgubil občutek za njegov položaj na hodniku. V sobi, kjer so bili dojenčki, je bila popolna tišina, dojenčki so spali.
David je prisluhnil ... ne, nič ni slišal ... in potem se je obrnil in počasi odšel v popolnoma pravo smer ...
Imel je močan notranji vid ... videl je, čutil je.
Želim si, da bi mi znali uporabljati svoje oči ... in to v svoje dobro in dobro drugih.
Škoda je uporabljati oči za gledanje slabega ... Tistega, kar nas pusti prazne in žalostne ...
In naj bodo odprte tudi oči naših duš. In naj ne izkoristimo tega, kar vidimo, slutimo, vemo ... v slabo kogarkoli.
Če nam je bilo veliko dano, smo dolžni tudi več dati ...
Več ... v osebni občutljivosti do konkretnih ljudi.
Kdor hoče videti, mora gledati (tudi) s srcem!
Z notranjimi očmi morejo tudi slepi ljudje veliko videti!
Nehote mi spomin pohiti v neke daljne čase.
Bila sem sestra, na oddelku smo imeli slepega fantka. Bil je zelo ljubezniv deček (ime si bom izmislila, naj bo David!), star kakšni dve leti, morda tri. Na obeh očkih je imel raka. Zato je izgubil obe očesi. Dobil je protezici, da je bil bolj "lep". Na vsake toliko je vtaknil droben prstek v oko in vrgel "oko" ven in potem smo sestre lezle po štirih in iskale njegove "oči"!
Bil je ljubek deček, mislim, da smo vsi čutili posebna čustva ob njem.
Enkrat je stal sredi hodnika.
"David, kje so dojenčki?" je vprašala ena od sester. Zavrtela ga je, da je izgubil občutek za njegov položaj na hodniku. V sobi, kjer so bili dojenčki, je bila popolna tišina, dojenčki so spali.
David je prisluhnil ... ne, nič ni slišal ... in potem se je obrnil in počasi odšel v popolnoma pravo smer ...
Imel je močan notranji vid ... videl je, čutil je.
Želim si, da bi mi znali uporabljati svoje oči ... in to v svoje dobro in dobro drugih.
Škoda je uporabljati oči za gledanje slabega ... Tistega, kar nas pusti prazne in žalostne ...
In naj bodo odprte tudi oči naših duš. In naj ne izkoristimo tega, kar vidimo, slutimo, vemo ... v slabo kogarkoli.
Če nam je bilo veliko dano, smo dolžni tudi več dati ...
Več ... v osebni občutljivosti do konkretnih ljudi.
Kdor hoče videti, mora gledati (tudi) s srcem!
Jul 08, 2016
