V mojem otroštvu smo imeli doma psa. Imela sem sicer zelo rada domače živali, ampak pes ni bil kakšen poseben ljubljenček. Moji ljubljenčki so bili predvsem mački pa kokoši pa krave in telički ... Od mačk sem vedno imela polno praska, prav tako od kokoši, ki sem jih prenašala okrog, one se pa niso vedno počutile dovolj varne ali pa jim pač ni bilo do mojega naročja. Spominjam se hrapavega jezika naših krav, ki so me lizale in je to včasih meni prav dobro delo. Sploh, kadar so me "praskale" prav tam, kjer me je srbelo :)

No, imeli smo tudi psa, ampak pes je bil - tako kot tedaj bolj ali manj povsod tam okrog - na verigi pred hlevom. Prinašali smo mu jest tisto, kar je ostalo nam (smo pa tudi mi jedli zelo skromno), včasih smo mu otroci dali tudi ogrizke in podobno, pa jih je pojedel. No, seveda je kdaj pa kdaj dobil tudi kakšno kost, ampak res le redko.

Ko sem mu prinašala jest, je ponavadi skakal na nas, meni je bilo pa to zelo zoprno. Revež ubogi, pravzaprav je bil precej sam, pa še takrat, ko smo mu prinesli jest, se nismo ukvarjali z njim ... Jaz sem se z njim pogovarjala le na daleč - da ni skakal po meni.

---

Potem ko sem imela že družino, so otroci navijali za to in ono žival. Kar dolgo smo odrekali to možnost, jaz sem predvsem poudarjala, da živali niso za v blok. Koliko izgovorov oz. dokazov in utemeljitev sem imela!

No, slednjič smo popustili, najprej smo sprejeli morske prašičke (Falbala je bila prva, potem pa Herkul in Bela, potem pa še "mnogo" pujskov, npr. Krjavelj ...), potem hrčke, zajčka, mucka, ne, mucke, pa psa, ribice ...

---

No, in kaj spoznavam počasi ob psu?

To, da je res naš prijatelj.

Moj prijatelj.

Nikoli me ne nadere (kot me kakšen človek). Ko mi je odveč govoriti, je tiho. Ko želim govoriti, mi pusti :) Me ne prekinja.

Vedno je prijazen. Ko rpidem domov, me prvi pozdravi! (Razen včasih ;) ) Vedno pokaže, kako zelo me je vesel! :)

Če ga pohodim (ko pa je vedno pod nogami), sicer zacvili, ampak nikoli ni užaljen ali celo jezen.

Ko mu pozabim, pozabimo dati jesti, ni užaljen, le za nami vztrajno hodi.

Ko se pregovarjamo, kdo ga bo peljal ven, se ne jezi, le čaka. Včasih pri vratih in maha z repom. In če še vedno ni nič, se vleže k vratom - in čaka.

Ko grem ven za malo časa, gre on za malo časa - brez pripomb.

Če grem za dolgo, gre za dolgo - spet brez pripomb. Oh ja, le tam okrog silvestrovega pa noče ven ... ga moramo dobesedno vleči ven ... In včasih, ko zelo dežuje, tudi samo vleče nazaj noter.

Skratka, zvest prijatelj je. Rad nas ima. Ima neko svojo hierarhijo, kdo pri nas je na vrhu, kdo za njim in kako gre po vrsti. Sprva je imel težave - in mi z niim -, ker nikakor ni hotel sprejeti, da je on zadnji na hierarhični lestvici in se je dobesedno vrival pred našega najmlajšega sina!

No, od kar je "velik", zrelih let, je to manj opazno ... ali pa je pač sprejel, da je naš in hierarhija itak nima ne vem kakšne vloge.

Še vedno pa je včasih kot internet. Zastane in melje in melje. Recimo, ko pridemo v stanovanje, mora skočiti v banjo in mu umijemo tačke. Ampak on, ki zagotovo natančno ve, kaj ga čaka, se dela, da nič ne ve, nič ne razume, za kaj gre. In stoji na mestu in mečka in mečka.

Prav tako - ko je končno v banji, tam kar stoji z opranimi tačkami in čaka ... spet kot počasni internet ... melje in melje ...

Poleg tega kdaj koga tja v ene tri dni oblaja, mislim, da se to vedno dogaja iz strahu ... sploh če v mraku kdo rine vanj. Tega res ne mara. Kakšni ljudje pač mislijo, da je vsak pes kot "pliško", ampak vsaj naš ni vedno dobrodušna mehka "žvalca" .

No, ampak kljub vsemu je zelo fejst "človek". Cenim njegovo "prijaznost". Ga pa vseeno "vržem" iz človeške postelje, kadar ga najdem spati v njej. Tako je to, ker prav tako kot otroci in tudi marsikakšen odrasli, izkoristi vsako nesolglasje med vzgojitelji. Jaz mu pač ne pustim v posteljo in ne sme sploh stopiti v mojo sobo, in tega se zvesto drži, otroci imajo pa malo drugačna merila. In on, pameten pes, vidi vsako "luknjo v zakonu" :)

---

V poletni vročini bodimo dodatno pozorni do naših kosmatih prijateljev!

http://www.pesmojprijatelj.si/clanek/pes-v-pregretem-avtomobilu-kdo-je-zatajil-in-kako-ravnati-v-prihodnje

Nekaj misli, avtorja ne poznam:

Nekaj stvari, ki se jih lahko naučimo od psov :)

- Nikoli ne izpustite priložnosti za zabavo.
- Ko ljubljena oseba pride domov, vedno stecite k njej in jo pozdravite.
- Vzemite si čas za počitek in se raztegnite, preden vstanete.
- Bodite zvesti.
- Nikoli se ne pretvarjajte, da ste nekaj, kar niste.
- Izogibajte se ugrizu, kadar je dovolj, če samo zarenčite.
- Ko ste srečni, plešite naokoli in migajte s celotnim telesom.
- Spletite vezi s svojimi najbližjimi.
- Najdite radost v vsakodnevnih stvareh – včasih zadostuje že dolg sprehod