Članek
Alessandro D’Avenia: Kar ni pekel
Objavljeno Sep 29, 2016

Ganljivo lepa zgodba, ki se dogaja na Siciliji. 16-letni Federico, fant iz bogate, lepe soseske Palerma, ima v gimnaziji profesorja religije, ki je sicer duhovnik v revnem delu mesta, v Brancacciu, kjer vlada mafija. Don Pino (mladi ga kličejo 3P (padre Pino Puglisi) povabi Federica, da mu pride med počitnicami pomagat k delu z otroki in mladostniki. Federica Brancaccio kljub temu, da že med prvim obiskom doživi pretep in mu ukradejo kolo, popolnoma osvoji - vrača se. Spoznava, da je tam - kljub vsem nevarnostim tega dela mesta - resnično življenje.

Pritegne ga nesebično delo don Pina, ki se resnično razdaja ljudem te soseske.

Citat: pogovor med nekim dečkom in don Pinom:

"/.../ Kaj pa tvoja plešasta glava? Zakaj se ti tako sveti?"

Don Pino se pretvarja, da ga hoče brcniti v zadnjico in se začne smejati.

"Vidiš to čudovito sonce, ki nam sveti v Palermu?"

"Ampak mi smo v Brancacciu!"

"No, saj je isto ... Plešasto glavo rabim za to, da odbijam sončno svetlobo. Zaradi tega drugi bolje vidijo." /.../

"Ali bi bil lahko moj oči, don Pino?"

"O čem pa govoriš?"

"Ja, ker imam samo mamo. Ne vem, kje je moj oči. Mogoče ti veš to skrivnost, ko veš cel kup težkih stvari."

"Ne vem, Francesco."

Don Francesco po žepih išče ključe, ki se mu izmikajo kot žive ribe iz mreže, ko jih potegnejo na suho.

Francesco se ne premakne, oči so kot pribite v tla.

Končno najde ključe in hoče odpreti vrata, vendar se Francesco ne premakne niti za milimeter. Don Pino počepne, da ga lahko pogleda bolj od spodaj, v obraz.

"Kaj je?"

Fant ne dvigne pogleda.

"Ti dovoliš, da te vsi kličejo oče. Meni, ki nimam očeta, pa nočeš biti." /.../

Federico, "pesnik", kakor ga imenuje brat, ima v srcu polno vprašanj, na katera (še) ne najde odgovorov.

Kje si ti, ki bi tiho lahko

zašila mojo dušo?

Dekle, polno svetlobe,

ali ti lahko zakrpaš

fanta, stkanega iz vetra?

Iščem tvoje ime,

čeprav ne vem, ali ga imaš.

Bog mu je v prsi dal srce, vendar je pozabil na oklep. To naredi prav vsakemu fantu in zato je Bog za vsakega fanta krut. Sedemnajst let ima in življenje mora še iznajti. Sedemnajst ne obeta nič dobrega. /.../ Kri je vroča in kadar močno pritiska na srce, je človek prisiljen k odločitvam. Ima vsa možna vprašanja, odgovori pa bodo prišli, ko jih bo že pozabil. /.../ Življenje se mu zdi podobno enačbam v učbeniku za matematiko, ki imajo rešitve napisane v oklepaju spodaj desno. Lahko si jih prebere, vendar mu postopek reševanja nikoli ne uspe; glavo si razbija s tem, da je minus in minus skupaj plus, minus in plus pa minus. Vedno je v sredini minus. /.../
Kaj pa fantje vedo o tem, kako postati moški? Kaj oni vedo o navodilih za uporabo za noč, za sence, za  temo? 

Brancaccio s svojim resničnim življenjem Federica tako pritegne, vsrka, da noče oditi v Oxford na poletni tečaj angleščine, kamor naj bi šel; enostavno želi ostati doma in pomagati don Pinu in otrokom. Sčasoma ga otroci in mladostniki sprejmejo in prav tako tudi nekateri odrasli.

V Brancacciu Federico spozna tudi Lucio, ki ga očara s svetlim, upanja polnim pogledom, s svojo milo podobo in jasnim stvarnim mnenjem o življenju samem. Ona ljubi življenje in ljubi mestno četrt, kjer živi.

Citat: pogovor med bratoma:

"Ali hodita?"

"Ne. Trikrat sem govoril z njo. Od tega sva se dvakrat sprla."

"V statični sredini platonske ljubezni si, Federico. Zbudi se!"

"Vendar ni samo to."

"Kaj pa je še?"

"Vse."

"Kaj vse?"

"Vse ostalo. Življenje tam se mi zdi bolj resnično od tega, ki ga poznam. Nisem mogel še naprej živeti v neresničnosti. Iti v Anglijo bi bilo tako, kot da bi še naprej plaval v miniaturnem bazenu, potem ko si enkrat poskusil morje."

"In kaj si našel tam tako resničnega?"

"Otroke. Tisto, kar lahko naredim zanje, čeprav je to zelo malo. In potem don Pino. Toliko energije ima, da ne vem, od kod jo potegne."

"Da se slučajno nisi začel spreobračati?"

"V kaj?"

"Ne vem. A slučajno tudi moliš?"

"Ne. Govorim o življenju, o tem, da se počutim živega. Kot če bi do zdaj živel v otroškem svetu, v katerem gredo stvari tako, kot si želiš. Tam pa je drugače: stvari se zgodijo samo, če zbereš pogum in jih narediš."

In še:

Lucia je oblečena vase. Ta polna preprostost je njena značilnost. Po njeni zaslugi sem se naučil razlikovati med dekletom, ki se razkazuje, in takšnim, ki razodeva samo sebe. Prva postavi med sebe in druge prikaz tega, kaj bi rada, in preden prideš do nje, moraš prebiti nekaj slojev prikrite negotovosti. Druge ne ščiti nikakršna predstava, ampak se omeji na to, da je, kar je. Nima kaj dodati. /.../

Lucia, blaga luč in sveža senca. Čista voda v dnevih žeje. /.../

/.../ S knjigami imam cele bitke.

"Zakaj podčrtuješ stavke  v njih?"

"Da si jih zapomnim."

"Ti hočeš vse stlačiti v svojo glavo."

"Je to narobe?"

"Ne, toda mislim, da je življenje večje od tega, kar lahko spravimo v glavo. Včasih se mi zdi, da hočeš stvari razstaviti na koščke, da bi jih potem lahko obvladal."

V Brancacciu marsikaj narekuje nelegalna oblast: mafija.

Kar je treba narediti, je treba narediti. Moto mafijskih voditeljev. "Tako je pač prav. Družina nikoli ne naredi ničesar, kar ni prav, in zagotavlja red v mestu, kjer je kaos samo drugačna oblika reda. Če ne bi bilo njih, bi se Nuccio dolgočasil, ne bi imel denarja za cigarete in moral bi si celo poiskati delo. /.../

"Kako je poslati človeka na oni svet?" zamahne Nuccio, kot da bi komu prerezal vrat.

"Nič posebnega."

Fant se mora še naučiti, da ne sprašuje dvakrat iste stvari. /.../ Tako ali tako moramo vsi enkrat umreti; kako, je samo stvar usode. Kar je treba narediti, je treba narediti. Vzdrževati mora družino, ima tri čudovite otroke, ki jih ljubi kot punčico svojega očesa. In pet milijonov, ki mu jih dajo na mesec, mu pomeni preživetje in prihodnost. Najbolj pomembno pa je zdravje. Če ima človek to, ima vse.

/.../ Volk mora svojemu tropu priskrbeti hrano. In an tem svetu se nekateri rodijo kot plen, drugi kot lovci. Narava odloči, kam te bo postavila, vse ostalo sledi samo po sebi. Ubijanje je zgolj vzdrževanje ravnotežja. /.../ In če za to, da jih premagaš, poškropiš okrog s krvjo, ni nikogaršnja krivda. /.../ Za njegove otroke bo dobro poskrbljeno. Zaradi njih je Lovec postal Lovec, od prvega ropa dalje. /.../

Nihče se ne sme vtikati v ravnotežje, ki ga je postavila Mati Narava. Ne kifeljci, ki prihajajo v četrt iskat ubežnike, niti tisti župnik iz San Gaetana, ki hodi po ulicah in cerkev polni z otročaji, z mladino, s kifeljci. Pa še tisti mladinski center, ki ga je odprl zraven cerkve. /.../ Mora ga imeti na očeh. Tam notri se lahko zgodijo slabe stvari. Prihajajo celo iz Palerma /.../ in mislijo, da lahko ljudem iz Brancaccia govorijo, kako naj živijo.

------

Sprašujem se, očetje in učitelji: "Kaj je pekel?"

In sodim takole: "Pekel je muka zavesti, da ne moreš več ljubiti."                                                     

(F. Mihajlovič Dostojevski, Bratje Karamazovi)

V Brancacciu je veliko ljubezni - kjub vsemu, kar se tam dogaja, je ljubezen, je življenje! Je nek "red". Don Pino se razdaja do smrti, do nasilne smrti. Preveč moti "red" svoje četrti, zato "plača" svojo ceno.

Moški, ki ga ni še nikoli videl, mu zapre pot. /.../

"Pričakoval sem to." Don Pino se nasmehne. /.../ Zadnje besede moža povedo vse.

So pečat njegovega življenja. /.../

Reče, da je bil pripravljen, ob 20.40, 15. septembra 1993.

In se nasmehne.

/.../ In ne vidi dveh ubijalcev, pač pa dva sinova: čakal ju je z nasmehom ... /.../ Ta nasmeh je najhujša kazen, ki lahko doleti morilca in Lovec ne bo mogel vso noč spati. So zločini, ki iščejo kazen, na koncu pa dobijo samo odpuščanje.

Don Pino zdaj vidi tistega, ki ga čaka.

Vidi tistega, ki ga je vedno videl v vseh stvareh. /.../

Vidi Boga. Iz obličja v obličje. In se mu nasmehne. /.../ Samo za eno stvar mu je žal: da bo zapustil svoje mesto, svojo četrt, svoje prijatelje, svoje otroke. /.../ misli na bolečino, ki jim jo bo povzroči, ker bo odšel kar tako, ne da bi kaj rekel /.../ Vendar začuti svetlobo, ki se v tem objemu smrti počasi razširja. Ljubezen, ki jo je dal, bo ostala nedotaknjena in bo neuničljiva ostala za večno. /.../

Ničesar ne more obžalovati: vse je dal in vse prejel.

Fant, ki ga mora ubiti, najde pri don Pinu kuverto z denarjem, ki mu ga da Federico namesto za svoj tečaj angleščine, don Pino pa ta denar nameni prostitutki Marii, da bi uspela najti drugačno pot v življenju - na kuverti je jasno napisano njeno ime. Ubijalec si ta denar prilasti. A ko "oblast" to izve, mora "mali lopov" plačati kazen, kajti mafija kljub vsemu spoštuje pravico.

Neverjetno, kako drugače je mogoče videti, če gledamo z drugih zornih kotov ...

Nuccio se zgrudi na tla /.../

Izraz nebogljenega otroka ima, ki ne razume očetove kazni.

"Tako se boš naučil, kaj se pravi okoriščati se z ukazi, ki jih dobiš. Denar za Mario. /.../ Mi nismo lopovi, ki počenjajo take stvari."

Vendar se Nuccio ne bo ničesar več naučil, njegova šola se je tedaj končala ... Red mora biti.

Toto v roki drži slamico in z njo maha po nemem zraku. /.../

"Vem, da je žalostno, Toto, vendar dona Pina ni več."

"Če pa je tukaj spredaj in posluša. In smehlja se."

"Don Pina so ubili. Kdo bo zdaj sodnik pri nogometu?"

"Kakšen sodnik?"

"Pri njem smo igrali nogomet in on je bil sodnik."

"Sodniki so barabe."

"Ne, on je bil dober."

Bo pa kdo drug sodil. Biti sodnik pa res ni nič težkega."

"Kje bomo našli takega, ki ne goljufa?"

"Saj lahko igrate brez sodnika."

"Ampak, oči, zakaj so ga ubili, ali ni bil dober?"

"V tem mestu ni nobenega dobrega."

"Ampak on je izgledal dober."

Lovec ne odgovarja več. V njegovem življenju je veliko mrtvih, najbolj mrtev pa je otrok, ki je bil nekoč v njem.

---

"Kaj je pekel?"

"Pekel je muka zavesti, da ne moreš več ljubiti."     


-----

https://en.wikipedia.org/wiki/Pino_Puglisi

---

Alenka, o, tisto sem tudi prebrala, tudi tista mi je zelo všeč! Ko fant reče: Če me katera pogleda, potem obstajam! :) Res, tvoje punce imajo prav! :) http://www.publishwall.si/solzemlje/post/98013/bela-kot-mleko-rdeca-kot-kri-1

Barbara, najlepša hvala za komentar! Že dolgo nisem bila tukaj, zdaj pa sem "spotoma" naletela še na tako prijazen komentar! Prišlo je toliko vsega vmes, toliko težkega, da nisem več niti pisala. Dvomila v vrednost (svojega) oisanja. Vedno znova sem si mislila, pa kaj koga sploh briga, kaj jaz mislim! Pa kdo potrebuje moje besede. Hvala tudi za bralni predlog! Enkrat lani sem si začela zapisovat naslove prebranih knjig, jih je kar precej! :)

Ana, zelo lep blog ustvarjaš! Ta knjiga je zelo lepa!!! Sem jo prebrala, zelo lepi sta pa od Alessandra tudi Bela kot mleko, rdeča kot kri in pa Umetnost krhkosti. Če ju še nisi prebrala, ti ju priporočam! Ker vidim, da te zanimajo podobne knjige, kot mene, ti priporočam še eno, ne gre za roman, ampak za priročnik, kako delati s svojimi čustvi... Glede na to, da si globoka duša, bi po mojem mnenju v njej tudi ti našla zelo zanimive reči, sploh, če te zanima osebna rast, samopodoba in podobno. Naslov je Tapkanje odpravi negativne misli in občutke (https://www.vlastakuster.si/EFT-knjiga.php). Tudi to ti priporočam! Ima tudi veliko takšnih misli, ki si jih moraš prebrati dvakrat in si jih izpisati. Jaz sem jo kupila, po moje pa jo najdeš tudi v kakšni knjižnici.

VinKos, lepa je naslovnica. Avtor razmišlja, kako drugače bi bilo na Siciliji, če ne bi pred stoletji prodali neko dragoceno umetniško delo v tujino ... tako da se je začelo. Kot ima marsikateri kraj določeno umetnino, ki je vezana prav na tisti kraj - in ob njem pomislimo na ta kraj, jo je imela tudi Sicilija. Ampak ko se nekaj naredi za denar ... izda ... potem gre vse narobe. Tedaj je na Siciliji nastala mafija.

Anka, tudi je zanimivo, zelo!! :) Življenje je tako pristno! So tudi prav težki, grozljivi prizori ... Enega precej na začetku sem silno težko prebrala ... Življenje je včasih tako kruto.

Radmila, upajmo, da se to ne bo zgodilo ... nikomur tega ne privoščim ... <3

ŠM

Naše punce pravijo, da je Bela kot mleko, rdeča kot kri še vedno "top" od tega avtorja ;) Za bralni namig, če je še nisi... :)

sliši se zanimivo to branje

pekel je, ko odide zadnja nitka upanja