Gospa je razburjena. Zelo. Kaj neki jo muči, se vpraša Hana. Kako lahko pomagam, kaj lahko naredim, da se bo umirila? Bolnica hitro hodi sem in tja, govori sama s seboj precej nerazumljive besede, Hana jih nikakor ne more povezati s tem, kar vidi. Kaj neki se dogaja v glavi razburjene gospe?

Prime jo za roko, gospa se otepa. Hana poprime, prime jo na trdo, da se gospa ne more izmuzniti in jo počasi vodi k njeni postelji ...

Trdno jo drži, kajti gospa hoče po svoje. Hana ve, da se mora gospa zdaj umiriti, sicer bo še bolj razburjena in lahko tudi pade.

"Utrujeni ste, tako zelo utrujeni. Nekaj vas muči ... jezi ... Žalostni ste ..."

"Jokala bom ..."

"Prav, kar jokajte. Če je človek žalosten, joka ..."

Gospa zahlipa.

"Tako je, ko je človek žalosten ... Tudi jaz sem včasih zelo žalostna. Zelo zelo žalostna."

"Vi tudi?" se zavzame bolnica. Vendar ostaja jezna, trda, ostra, nepredvidljiva ...

"Tudi. In midve greva zdaj k vaši postelji ... sedli boste, se vlegli ... počivali, boste videli, da bo potem bolje."

Počasi, mehko in hkrati trdo jo vodi in počasi posede na njeno posteljo. Gospa se skuša izmuzniti, ampak postopoma sprejme trd prijem svoje spremljevalke.

Ko sedi, se počasi sprosti, prav zmehča ... popije nekaj požirkov soka in potem se vleže ... Hana sede k njej in gospo drži za roko. Gospa sprejme roko. Mehka postane, mehka in nežna.

Hana razmišlja, kaj bi ta trenutek gospe dobro delo. Tišina? Večkrat je tišina pravi dar. Da človeka z besedami ne silimo v karkoli ... ga ne nadlegujemo ...

Molitev? Včasih dobro dene ...

Pesem? Morda bi bila danes pesem tisto pravo zdravilo? Katera pesem bi bila tista? Nekaj, kar bo gospo popeljalo v njeno otroštvo ... Čisto verjetno bi bila lahko kakšna Marijina pesem, v starih časih so gotovo vsi poznali določene pesmi ...

Čisto potiho začne peti Veš, o Marija ...

Veš, o Marija, moje veselje,

veš moje želje, ljubil bi te ...

Zmeraj pri tebi hotel bi stati,

ljubljena mati, spomni se me ...

Hana poje in pozorno spremlja gospejin obraz, roke, vse telo.

Gospa jo gleda mehko, naravnost v oči jo gleda. Gleda jo kot majhna muca ...V očeh se ji pojavijo solze, tečejo po licih ...

Gospa močno stiska Hanino roko.

"Kako lepo je," šepne. "Kako lepo ..."

Tudi Hanine oči se napolnijo s solzami. Ni pričakovala tako lepega odziva od gospe, ki je ponavadi v tako svojem svetu ...