Članek
Iz mojega otroštva ... včasih mi je žal, ker nam odrasli niso več pojasnili ...
Objavljeno Aug 04, 2016

Pogovarjali sva se z eno gospo ... in kar naenkrat je začela pripovedovati o nekaterih stvareh, ki so jo obremenile kot otroka. Presenetila me je njena zaupljivost. Omenila je, kako se ni postavila za neko sošolko, ko so ji sošolci dali en neprijazen vzdevek, ki se je potem dekleta držal cela leta. Pa še par drugih stvari je omenila.

Rekla je, kako bi rada nekatere od teh ljudi iz davne preteklosti še srečala in jim povedala, da ji ni vseeno za takrat nekoč.

Ja, mi otroci ... Tudi jaz imam nekaj takih spominov, ki mi niso v čast. Lahko rečem le, da mi nihče ni rekel, da je grdo, če je kdo izločen iz neke skupine.

Spominjam se, kako smo otroci izločili iz svoje srede fantka, ki je bil drugače oblečen (beri: lepše od nas, moderno ...). Nekateri moji vrstniki so celo še bosi šli v šolo (pa ne vem, ali čevljev res niso imeli ali pa so se afnali), potem je pa bil ob nas en fantek, ves zlikan in v najlepših oblačilih. Spominjam se, da smo oponašali sošolko, ki je drugače govorila kot mi ... rekla je: nakačen petelinčk, sploh ne vem, kaj je to sploh pomenilo, po moje je bil nekakšen vzklik, mi smo se pa smejali in ponavljali za njo ... nič posebno prijazno.

Spominjam se, kako je en fant dobil poni kolo in se važil pred nami. Mi, ki smo pa cele kilometre pešačili, večina brez koles (jaz sem dobila kolo, ko sem si ga sama kupila - ko sem šla že v službo!!), smo stopili skupaj in mu zagradili pot, da ni mogel naprej.

Spomini ... Česa se spominjajo drugi, česa se jaz ...? Se ta "fantek" (... je še živ sploh?? joj, saj za skoraj nikogar nič več ne vem) spominja tega, da smo bili neprijazni do njega? Enkrat smo šli iz šole, pa je pripeljal z avtom njegov oče (takrat je v naših krajih komaj kdo že imel avto), razjezil se je na nas ... kako smo tekli :) Jaz sem se skrila v gozdu, reva. Spominjam se, da me je bilo tedaj zelo sram, da nisem bila prijazna s tistim fantom, leto ali dve je bil mlajši od mene.

Večkrat pomislim, da bi mogoče bilo vse drugače, če bi se kdo od večjih ali pa od odraslih o vsem tem pogovarjal z nami. No, saj mi smo bili vseh starosti, ampak ob teh dogodkih, ki jih omenjam, sem bila med najmlajšimi.

Potem ko sem bila večja, tam od 3. (ah ne, tisti fant s kolesom je bil, ko smo bili v 4. razredu!) razreda naprej, mislim, sem sama delala drugače. Ne spominjam se, da bi koga izločila iz svoje družbe. Ogromno sem pomagala sošolcem in tudi mlajšim pri šolskem delu. V ogromno spominskih knjig sem risala.

In še nekaj je postalo zelo pomembno: vedno sem skušala biti pozorna do tistih "osamljenih", do tistih zapuščenih ...

Vsi ti spomini bolj ali manj stalno živijo v meni. Prav taki kot nekoč.

A pred kratkim smo se sošolci iz osnovne šole srečali na obletnici valete in naštevali, kdo vse je še bil naš sošolec. Pa smo prišli do imena ene deklice, ki je bila naša sošolka leto ali dve, potem so jo pa dali v "poboljševalnico", vsaj tako so nam rekli, tako se je govorilo. Deklica je kradla, marsikdo je moral iti iz šole v šolskih copatih, ker njegovih čevljev ni bilo več. Baje so nekje v gozdu v neki jami našli precej parov nakradenih čevljev.

No, in zgodilo se je še nekaj: Na nekem mostu so otroci čakali šolski avtobus in tedaj naj bi ta moja sošolka porinila eno mlajšo učenko z mosta, tako da je le-ta padla v potok. Ta mala deklica je potem dolgo manjkala v šoli.

Vsi so govorili, kako "grda" je ta moja sošolka, vsi so govorili, kaj je naredila. Jaz sem jo jemala kot tako, nisem je sodila, prav tako se tudi nisem nič kaj ukvarjala z njo ne v mislih ne drugače.

Naa, in ko smo naštevali sošolce in sošolke izpred več kot 40 let in se je nekdo spomnil na tole "prestopnico", je nekdo drug omenil še tisto "porinjenje" z mosta, nakar je eden od mojih sošolcev rekel: "Otroci se prerivajo, kje se pa ne! Kaj pa če so se pač prerivali, kot se ponavadi prerivajo, ko kje čakajo ... in je tista mala punčka pač padla z mosta ..." Hm!! Kaj pa, če tista moja sošolka, ki je veljala že več kot 40 let za prestopnico, vendar ni bila tako kriva, kot je bila označena? Kaj pa, če je bilo tedaj v resnici le prerivanje ... in kaj če je res nekdo porinil malo punčko v potok, ampak nekdo drug, ne ona ... ona je pa pač bila kriva ... ker je pač bila vedno kriva? Zakaj sploh je kradla čevlje in dežnike? Kaj je bil tisti glavni povod, da se je začelo?

Kakorkoli, jaz upam, da je vse tisto tedaj ni obremenilo za vse življenje ...

Imam pa to sošolko marsikdaj v mislih, tudi zato, ker sem pred leti (morda desetletji!) spoznala neko gospo, ki me je vprašala, od kod sem in ko sem ji povedala ime svojega rojstnega kraja, je rekla: "O, a res! Od tam je pa naša tamlada, zelo fejst ženska je!" Povedala mi je ime svoje snahe ... pa joj, to je moja bivša sošolka!! Prav ta prestopnica. In evo, zdaj, ko je odrasla, mlada odrasla ženska, jo njena tašča pohvali, kako je fejst ženska!! Vesela sem zanjo!

In ko potem en moj sošolec govori o tem, Bog ve, koliko je bila res kriva ta punca, da je ena deklica padla v potok, se spominjam vsega tega ... Morda pa res ni bila kriva ...Morda smo ji delali krivico. Tako se je govorilo ...

Oja, v nekatere dogodke svojega otroštva in odraščanja bi prav rada še pokukala ... in se tudi opravičila kakšnemu človeku ... Glede nekaterih stvari sem bila res popolnoma neuka ... Otrok potrebuje, da ga odrasli na/učijo pravičnosti, resnice, empatije ... Da mu pomagajo odrasti v dobrega človeka.

Aug 04, 2016

Ness, kajne, kako je knjižnica nekaj veličastnega! Knjige, knjige, knjige! :) Ko sem bila v 5. razredu, sem si hotela izposoditi knjigo Črni tulipan; knjižničarka je rekla, da sem še premlada, da bi jo razumela. In potem je nisem vzela in še mnogo let je nisme prebrala. Morda sem jo prebrala šele pri svojih 40. letih :) Bila mi je zelo všeč! Bog ve, kako bi bilo pri mojih 10. letih! :) Mislim, da sem prebrala vse knjige iz šolske knjižnice, no, ne vse, nekaterih nisem marala brati, Verna recimo ali pa Karla Maya, teh nisem brala :) Sienkiewicza pa sem :) (No, vsega verjetno ni bilo v naši knjižnici.) V srednji šoli nam je rekla ravnateljica, da moramo brati kvalitetne knjige in priporočila Davida Cooperfielda. Seveda sem ga prebrala - in dolgo čakala, da bo kaj "zdravstvenega", saj sem bila vendar na zdravstveni šoli :)

Marjan, kako lepo je takole srečati sošolca! :) Res, kdo ve, ali smo delali krivice? Saj je razumljivo, da se tudi te dogajajo ... tudi sama se nekaj krivic, ki so se zgodile meni, dobro spominjam. Ko sem po krivici stala v kotu učilnice več ur ... In ker je nas učiteljica učila reči "oprosti", jaz pa tega nisem hotela reči - ker nisem bila kriva!! - sem stala v kotu vse ure pouka in še čez. In ker bi ne mogla iti sama domov, me je nagnala - brez mojega "oprostite" :) Še danes mi ni žal, da se nisem opravičila ... Enkrat sem pa morala pozimi stati pred šolo, brez bunde in kape, v copatih. Za kazen, ker sem tekla po garderobi. Tekla sem pa za sošolko, ki mi je vzela kapo!!! (O, pa res, te sošolke zadnjič na obletnici nismo našteli!) Zapovrh me je učiteljica pozabila pred vrati. Začel se je pouk, jaz sem pa še vedno stala tam ... Dokler me ni ne vem kateri učitelj vendar našel in spodil noter. Tvoj vzdevek. Ko ga omeniš, se spomnim, zame si bil vedno Marjan :) Ampak takrat, ko si ga imel, sem ga jaz jemala kot hec ... nisem niti pomislila, da je žaljivka. Kako bi vedela ... saj ti ga je dal odrasel človek ... Veš, jaz sem imela občutek, da ste tisti, ki vam je dal vzdevke tisti človek, nekaj več! Meni se je zdelo, da imate privilegije! Pa da na vas tisti človek več misli kot na druge učence! :) Čudno, kajne, kako različno vidimo isto stvar! Lepo se mej!

Ana, jaz sem do 5. razreda prebrala vse knjige v lokalni knjižnici, je bila mičkena, podružnična knjižnica sicer, premogli so okoli 8000 knjig (s slikanicami, kuharskimi in enciklopedijami vred, tega nisem brala). Povprečno sem vsak teden domov tovorila 7, 8 knjig! Knjižničarka se je pritožila moji mami, da se ji ne zdi vredu, ker pri teh letih posegam po knjigah za odrasle, pa je mati odvrnila, da naj me pusti pri miru, kr iz knjig gotovo ne bom nič slabega odnesla. Potem je pred mano skrivala knjige z bolj eksplicitno vsebino :D Nato so mi knjige uvažali iz centralne knjižnice iz sosednjega, večjega kraja, ko pa sem po 5. razredu zamenjala šolo in sama obiskovala to knjižnico, so se mi odprla nebesa :D To je bilo praktično vse, kar sem počela v otroštvu, res sem bila precej načitan otrok, socialne veščine pa na psu. Dejansko sem si o vsem ustvarila mnenje na podlagi tega, kar sem prebrala, no, življenje te potem kljub temu preseneti ;)

Rado, hvala za tvoje besede, hvala tudi, ker si izpostavil tiste besede. Niso najboljše. Želela bi poudariti to, kako je lahko včasih majhna vzpodbuda, majhna beseda, majhen namig, majhno pojasnilo dovolj, da človek potem svobodno raste in naredi (dela) najboljše. Sicer je pa nujna svoboda, nujna, nujna! Pravi zaklad! In imela sem je kar precej ... res zanimivo. No, v nekaterih stvareh ;)

Ness, jaz o tem, kar sem tukaj pisala, nisem nikoli govorila, vedno me je bilo sram, da sem kdaj potegnilas skupino - v bistvu pa pojma nisem imela o nekaterih stvareh. No, tisti fant se je res važil ... tisti s kolesom. Ampak ... no ja ... Toda tisti fant, ki je bil lepše oblečen kot mi ... :( no, jaz sem bila še slabše kot drugi, vsaj glede tega, koliko obleke sem sploh imela; ampak zaradi cunj nisem slišala posmeha. Se pa spomnim učiteljice, ki me je okregala, ko sem oktobra prišla v šolo v kikli in dokolenkah. Ampak kako bi ji rekla, da nimam žab ... ker jih nimam. Nikoli ne pozabim učiteljice v 1. razredu, Blažka ji je bilo ime, ki mi ej prinesla paketek oblek od svoje mlajše sestre! :) Knjige, ja, knjige!! Kakšen zaklad so knjige!! V 1. razredu sem stala pred vrati knjižnice in vdihavala zrak tistega svetega prostora- mislim, da je zdaj v njem poštarski muzej, v gradu v Polhovem Gradcu - in nisem upala noter, nisem imela enega dinarja, da se vpišem. Kako je bilo veličastno, ko sme potem enkrat dobila dinar in se vpisala v knjižnico - in spomnim se učiteljice, ki je rekla, da me bo za ušesa, ker sem knjige prehitro prinesla nazaj, češ da jih še nisem prebrala ... Hhmm, upam, da sem vendar postala čuteče bitje :)

Jaz sem pa kar vesel, da mi starši niso preveč težili z vzgojo. in sem lahko skozi vsakopopoldnevno druženje z vrstniki "vzgojil" samega sebe. Seveda se je marsikomu od nas tudi zgodila kakšna krivica. A mi smo se naučili živeti s krivico. Jo ignorirati. In to je bila najboljša priprava na odraslost. Saj tudi življenje odraslih ni ena sama pravičnost. Tvoj citat: "Otrok potrebuje, da ga odrasli na/učijo pravičnosti, resnice, empatije ... Da mu pomagajo odrasti v dobrega človeka." Jaz bi se omejil le na dajanje vzpodbude pri iskanju otroka k vsem tem. Preveč učenja otroka pasivizira. Lastna izkušnja in razmislek se v človeka usede veliko bolj intenzivno.

Jaz sem bila tak otrok, vedno izločen iz družbe. No, saj ni toliko, da bi me izločali iz družbe, sem se bolj sama, pa sem se jim zaradi tega zdela nekako vzvišena, nedostopna- 'važička'. Resnica je seveda daleč od tega, so pa na račun tega vedno padale opazke, kar seveda situacije ni izboljšalo. Koliko škode mi je to naredilo, ne vem. To je vedno težko presojati, ker ne vemo, kako bi bilo drugače. Znajo pa otroci bih precej zlobni, vedno je bilo tako, pa precej tega verjetno poberejo od doma. Se spomnim, kako je bilo, ko se je v naš kraj naselilo kar precej beguncev, večinoma iz Bosne. Pa do vseh, ki so izstopali, ki so bili drugačni. Jaz te zlobe res nisem nikoli premogla, pa starši tudi nimajo kaj dosti pri tem. Večkrat razmišljam o teh stvareh, zakaj sem bila, kot sem bila, mogoče je 'krivo' to, da sem ogromno brala, res ogromno. Se mi zdi, da je v knjigah vse, kar moramo vedeti o življenju ;)