-
"Pravijo, da je mladost veselje, starost pa sama žalost." Stara gospa sedi na svoji postelji, Hana sedi ob njej. ... bo gospa še kaj rekla ... zdi se ji, da ni dokončala misli.
"Pa se ne strinjam," gospa, stara krepko čez 90 let, po premoru nadaljuje. "Mladost je veselje, ampak tudi starost je lepa. Ne morem reči, da sem zdaj, ko sem stara, žalostna. Noben dan nisem žalostna. Zakaj bi bila, saj sem pri dobrih ljudeh."
"Kajne, poskrbijo za vas! Noge vam res ne služijo več, pa vseeno ni vse žalostno."
"Ja, žalostno je to, da človek ne more poskrbeti sam zase. Ko ne more vstati in iti, kakor bi rad ... Se umiti. Iti na stranišče. ... Pa vendar nisem žalostna."
"Imate ljudi, ki vas imajo radi in ki poskrbijo za to, za kar sami ne morete!"
Hana čuti polnost gospejinega življenja. Kdo je tisti, ki bo lahko ocenil, katero življenje je vredno, da je?
Gospa sicer ne more hoditi in še marsičesa drugega ne more sama. Ampak kljub vsemu je polna življenja. Živi tudi v bogatih spominih, hvaležna in mirna. Fanta ji je vzela vojna. Pa potem nobenega drugega ni vzljubila.
Zdaj Hana še bolj razume pesmico, ki jo gospa večkrat pove:
"Vse pride. Vse mine.
Se vse spremeni.
Le roža ljubezni
do groba cveti."
In vedno čez trenutek ali dva doda:
"Pa še duže."
Le roža ljubezni do groba cveti. Pa še duže. Tako roža ljubezni do njenega ljubljenega fanta ... kot tudi sama ljubezen v njej. Tista širna ljubezen, ki jo vso prežema. Do smrti bo v njej ljubezen. Toplina. Tisto, ko ji zasijejo oči, ko reče: "Pri dobrih ljudeh sem!" Ali pa: "Vi ste zlati za stare ljudi."
Hana ji včasih reče: "Vi ste zlati za tiste, ki za vas skrbijo. Niso vsi bolniki tako prijazni. Z vami je vsem lepo!"
Bolniki so različni. Kakšni so jezljivi, godrnjavi, odklonilni ... Ali pa nočejo biti nič sami. Eni se jezijo na ljudi, kakšni se jezijo na bolezen, na svojo onemoglost. Taki bolniki, kot je ta gospa, so prav "za srce". Ob takih bolnikih se srce napolni s hvaležnostjo. Ob takih bolnikih je tako lahko začutiti lepoto svojega poklica, katerega vsebina je pomagati bolnim.
Hkrati je pa gotovo res, da se "izpopolnimo" še posebej v težjih situacijah, razmišlja Hana. Pa ne gre samo za zdravstveno težje situacije, pač pa za to, da ljubimo tudi takrat, ko nas bolniki odklanjajo, kregajo, nam ne zaupajo, da delamo zanje, kakor najbolje moremo ...
"Starost ni sama žalost, meni ni hudega," reče gospa.
"Ob vas je vsem nam lepo!" toplo reče Hana. "Če vas ne bi bilo, bi bilo manj ljubezni na svetu!"
Vedno gre za to, če imamo radi! pomisli. Če imamo radi. Če smo pa tudi ljubljeni, je pa še lepše.
Gospa, kot bi ujela njene misli, spet povzame svojo ljubo pesmico:
"Vse pride. Vse mine.
Se vse spremeni.
Le roža ljubezni
do groba cveti.
...
Pa še duže."
Oct 06, 2016