Ljudje smo zelo različni, tudi glede pospravljanja.
Eni zelo veliko stvari zavržejo, brez razmišljanja, brez samospraševanja zmečejo marsikaj stran. (Kaj vse sem že videla!)
Eni takoj vse pospravijo. Vsako stvar na svoje mesto.
Smo pa tudi čisto drugačni. Taki, ki se nam zdi narobe stvari, ki so še dobre, vreči stran.
Ja, trdim: prav greh je vreči stran kaj koristnega.
Ampak včasih je težko najti človeka, ki bi mu nekaj določenega koristilo.
Potem pa doma skladiščimo vse mogoče.
In to ovira pospravljanje, saj je potrebno pri temeljitem čiščenju premakniti ogromno stvari.
In to je pravzaprav šara, odvečno, nekaj, kar jemlje prostor.
Kako se spominjam znanke, ki je rekla, da je dobila raka, ker ji je zmanjkalo zraka v stanovanju.
In jaz, ki tudi živim v prostorski stiski, prav podobno čutim ...
Ni čudno, da na Primorskem spim zunaj, če le ni premrzlo ali če pošteno ne dežuje.
Tako lepo je imeti za strop nebo!

No, in te dni sem precej temeljito pospravila našo primorsko kuhinjo. V njej je (bilo) tisoč stvari, raznih posodic in posod, skodelic vseh vrst ... zdaj jih je malo manj.
Marsikaj smo samo odložili, ko smo prihiteli, in potem odhiteli nazaj v Ljubljano.

Kako lažje je pospravljati, če nimamo odvečnih stvari ... če v svojih domovih ne skladiščimo vsega mogočega ... sploh pa stvari, ki jih bomo morda potrebovali spet čez "sedem let". (In verjetno pozabili, da sploh obstajajo.)

Tako je tudi z balastom v naših srcih. Po domače rečemo: s šaro v naših srcih! Polno vsega se nabere. Včasih mnogo tega, kar bremeni, kar jemlje prostor, sploh ne da dihati ...
Tudi kakšni ljudje, kakšni odnosi.
Včasih je potrebno marsikaj premakniti, odnesti, vreči stran, da srce lahko "zadiha" ...

No, in ko sem pospravila kuhinjo, je začelo rahlo odmevati ... kot odmeva v praznih prostorih ...
Kako zanimivo! Odnesem ven nekaj stvari in prostor dobi prav drug "glas". Morda je to pravi glas? Izrazit, nepridušen?

In če pospravimo sami sebe, svoje srce, svojega duha, potem .....
Morda je potem bolj zanesljiv tisti notranji glas, ki mu pravimo tudi vest?
Morda šele potem zaodmeva v nas tisto najboljše, najlepše?