Spoznal sem, da vsi ljudje hočejo

živeti na vrhu gore,

niso pa ugotovili,

da je prava sreča v načinu,

kako človek doseže vrh.

(Gabriel Garcia Marquez)

Sreča je v načinu, kako hoditi, kako priti na goro. Nikoli po truplih drugih, nikoli po žrtvah drugih. Nikoli po garanju drugih.
Samo s svojimi nogami, s svojimi žulji, s svojim potom ... S svojim trudom.
Tako je pošteno.
In seveda lahko hvaležno sprejmemo roko brata ... (Kako se rada spomnim roke svojega bodočega moža, ko me je bilo strah v strmem ledenem ozebniku Jalovca!)
Na marsikateri vrh lahko pride (premožnejši) človek brez posebnega truda ... s helikopterjem, z žičnico ... Vendar najbolj osreči prigaran vrh (če ima človek zdrave noge).
Vsak človek ima pravico do sreče. Čisto vsak.
A pot do nje ni vsaka dobra. Pravzaprav dvomim, da je potem tisto sploh resničen mir ... sreča ...
Človek se zgošča tudi s tem, ko je trd do sebe, ko ne popušča lenobi, čustvom, ki bi ga vlekla k tlom, išče pravo pot ... vsak trenutek, vsak dan.
Lahko gre po neki smeri, po markirani poti, vendar je od njega odvisno, ali se bo strogo držal poti ali pa jo bo "nadgradil" tako, da bo še lepša, še bolj njegova. Če gre z utečene poti, pa tvega tudi, da zaide ... da pade ... Vprašanje je, če se bo vedno lahko vrnil.
"Čujte in molite ...!"
Ja, čujmo, bodimo pozorni ...