Zelo rada hodim in v zadnjih letih praviloma grem enkrat ali dvakrat na leto peš z Mosta na Soči na Sveto Goro. Zame je romanje hoja, pot, dogajanje ... nikakor ni romanje "cilj", točka, kamor sem namenjena. Romanje je vse skupaj. Ker me zadnja leta večkrat bolijo kolena, včasih tudi hodim težko, pa vendar sem prejšnji petek začela razmišljati, da v soboto enostavno moram iti na Sveto Goro. Moram, drugače enostavno ne gre. Moram premagati samo sebe, svoja kolena, svojo utrujenost. Moram vedeti, sama sebi povedati, če še "živim", če sem še za "tukaj".
Ni pa bila sobota, 20. avgusta, kar en dan, ta sobota mi je pomenila pravi čas za letošnje romanje na Sveto Goro prav zato, ker se tam gor dobimo varuhi spomina! Program je potekal že dopoldne (mag. Renato Podbersič o Sveti Gori iz zgodovinskega vidika, dr. Vida Deželak Barič predstavi zbirko podatkov “Smrtne žrtve med prebivalstvom RS med drugo svetovno vojno in neposredno po njej”; prof. dr. Jože Ramovš nas z nagovorom uvede v pietetno spominjanje vseh žrtev, mašo vodi p. Miran Špelič, sodelujejo glasbeniki in pevci: Vlasta Doležal Rus, Marko Fink, pevci iz Zgornje Vipavske doline.), ampak če bi hotela pripešačiti pravi čas na Sveto Goro, bi morala od doma ob 2h zjutraj - ta ura pa meni ni ravno bližnja :)
Zato sem sklenila, da bom šla šele k zaključnemu delu, to je k maši. Tako sva se z našim psom v soboto zjutraj lepo odpravila, nič preveč hitela, bosa sem prepešačila prvih šest kilometrov, potem se obula, ko sem čutila, kako me skeli podplat. In ja, levi podlat in desno koleno - krasna kombinacija ;)
Ampak pot je bila čudovita; ko sem premagovala prvi vzpon - do Vrat - sem se ozirala nazaj proti Krnu in vencu vseh teh naših prelepih gora.
Bližaje se Vratom sem se spomnila, da mi je sosed pravil, kako je pripeljal sem gor "šlepar", potem pa ni mogel ne naprej ne nazaj! No, našel se je potem en pogumen šofer, ki je potem spravil šleparja "rikverc" vseh 6 ali koliko kilometrov v dolino.
In kaj pomeni ta znak? ;)
Potem na Vratih in skozi osrednji Čepovan so za nama dirjali vaški psi in za njimi njihovi gospodarji, v zadregi, ker so naju njihovi oblajali - ampak to je to, lajanje je pač pasje življenje :)
Presenečena sem bila, koliko ljudi me je pozdravilo! Kje napol zadaj za hišo počivajoči ljudje so mi od daleč zaklicali in/ali pomahali v pozdrav! Ali pa z mimovozečega traktorja. Po precej njivah so kmetje kopali krompir - v taki vročini pa večina v rokavicah! Meni delo v rokavicah gre še manj od rok kot sicer ;)
Marija in kaj vem kateri svetnik s kravo ;)
Kako lepa hiša! Ampak okenca so "pici pici", bi rekli moji otroci. Tukaj mora luč goreti skoraj vse leto, če hočejo ljudje v hiši kaj delati ... Morda pa znajo počivati?
Žalostna hiša! Vsako leto, ko grem mimo, pomislim, kako bi v takile hiši, ki je "cel grad", lahko živela ena velika družina! Žalostno, zelo žalostno, da mnoge hiše propadajo ...
Pogled naprej :)
Poleg ljudi, s katerimi se pogovarjam, in psov, ki tekajo za nama, se ustavljava tudi pri kravah in teličkih. Temule bikcu je prav dobro delo, ko sem ga ogovorila:
Po poti vidim tudi sledi 1. in 2. svetovne vojne:
Jezus pa ne obupa nad nami ... roke širi v objem:
No, potem naju sredi Čepovana z avtom dohiti moj mož in naju povabi noter, češ da bova (no, jaz, psu najbrž to ne bi bil problem :) ) sicer zamudila mašo. Jaz seveda odklonim, zdi se mi, da romanje ne bo romanje, če se bom peljala z avtom.
Mož odpelje, naš ubogi pes pa čisto obupan pretresljivo cvili za njim. Res, prava žalostinka je pretresala ozračje Čepovana. In tako silno je vlekel, da sem ga komaj zadrževala in seveda tudi komaj hodila.
No, pri vodnjaku naju je "hišni gospodar" počakal, odžejali smo se in midva sva sede razpravljala, ali nadaljujem pot peš ali ne. Slednjič sem se vendar odločila, da grem v avto, saj me je rana na podplatu precej skelela in če bi se tisto razvilo v žulj, bi potem res zelo težko težko hodila ali pa sploh ne bi več hodila (?) ... in res bi mašo zamudila ...
Pes je presrečen skočil v avto!
Oh ja, do Grgarja je bilo res še daleč - kar ne morem si misliti, da sem večkrat že prehodila to pot! V Grgarju se potem začne "vzpon na Goro". Nebeško lepo!
Tam proti vrhu so "razsuli stezo", pa so "sezidali" celo stopnišče!
In že sva na vrhu. Kako lepo je srečati precej bližnjih ljudi! Ljudi, ki so tudi varuhi, pa nisem niti vedela!
Tukaj smo bili ljudje - varuhi spomina - pred dnevom spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ljudje, ki smo "posvojili" žrtve 2. svetovne vojne, vojne in povojne - ne glede na to, na kateri strani so ljudje bili.
Jaz se spominjam vsako nedeljo ob 12h (tako je bilo določeno, da nas povezuje molitev vsako nedeljo ob isti uri, nas molivce in žrtve - povezuje v upanju na resnično spravo med nami) žrtve, ki mi jo je določil računalnik, to je komunist in antifašist Nikolaj ... Obenem se seveda spominjam tudi precejšnjega števila žrtev iz mamine in očetove družine. Tako sama povezujem "obe strani". Verjamem, da večina ni hotela slabega. Verjamem, da mnogi niso poznali ozadij in so zato lahko bile tudi slabe oz. napačne odločitve. Oz. so naredili tako, kot jim je "narekovalo" vsakdanje življenja s sprotnimi preizkušnjami. Konec koncev so mnogi res samo žrtve nasilja, žrtve vojne.
Na začetku maše je vsak od nas (lahko) z gorečo svečko v roki izgovoril ime svojega "posvojenca". Imela sem dve svečki, eno za Nikolaja, drugo za Franca, Jakoba, Toneta, Janeza pa za njegovo ženo in sinka ...
Kar je rekel predsednik Boris Pahor, drži:
"Prekratko je življenje, da bi sovražili."
---
http://www.publishwall.si/casnik/post/225166/sveta-gora-z-varuhi-spomina
http://www.predsednik.si/up-rs/uprs.nsf/objave/3A6C3BCBA3458AFDC125801500550308?OpenDocument
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/126200/svoboda-je-prisla-in-mnoge-vzela-
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/108860/skalnica-ali-sveta-gora
Aug 24, 2016
