Danes je v koledarju zapisana sv. Monika, mama sv. Avguština (ki je v koledarju dan za svojo mamo).
Sveta Monika velja - med drugim - predvsem za mamo, ki je 30 let molila za svojega sina, da se je spreobrnil.
Torej za mamo, ki si je zelo veliko let prizadevala, da bi njen otrok postal dober človek!
Če se tukaj kdo obregne ob molitev, lahko pomisli tudi to, kako vemo, da dostikrat ne uspemo najti ničesar res učinkovitega, kar bi pomagalo, pa tudi to, da ne moremo (skoraj) ničesar dobrega narediti na silo. Sploh pa odraslih otrok ne moremo vzgajati, spreminjati, ne smemo jih omejevati v njihovi svobodi. Tako so še najbolj na mestu tihe misli, molitve ...
In kdo more zagotoviti, da njegov otrok res ne bo nikoli zašel s "prave" poti?
Druga stvar, v katero se bo (bi) marsikdo obregnil, je "spreobrnjenje". Vsekakor ni šlo samo zato, da bi bodoči svetnik več kot 30 let ne bil kristjan, temveč za to, da je delal "lumparije", torej stvari, ki so proti naravnim zakonom, ki jih bolj ali manj vsi priznavamo, ne glede na svojo veroizpoved ali brez nje ("Zajel ga je vrtinec mladostnih zablod; bil je gluh za vse opomine." Vir.).

Mama Monika je iskala pomoč tudi pri nekem škofu, češ naj vendar vpliva na njenega sina, ta pa ji je rekel: "Pojdi, rotim te! Kakor resnično živiš, nemogoče je, da bi se otrok takšnih solza pogubil."

Pa sodobne mame? Nam je mama Monika blizu?
Morda se marsikatera od nas muči s skrbmi zaradi svojih otrok.
In mame danes prav tako molimo in/ali upamo za svoje otroke. Za to, da bi bili dobri ljudje.
Monikina zgodba nam vendar da vedeti, da ni nič nemogoče ... in da se kdaj kaj dobrega zgodi šele po dolgem dolgem času.
Njen sin Avguštin, ki je bil krščen med vigilijo (obredi ob veliki noči) l. 387, pravi, da je bil pravzaprav krščen z materinimi solzami.
Ko je Monika končno dočakala, da je prišel Avguštin na pravo pot, se ji je zdelo, da na tem svetu ni več potrebna. Ko je zbolela, je bila nekje na poti in ne doma, enega od sinov, Navigija, je skrbelo, kako bo, če bo umrla, ko ne bo doma, ona je pa mirno rekla: "Pokopljite moje truplo kjerkoli; zavoljo njega si ne delajta nemira in skrbi! Prosim vaju samo tega, da se me spominjata ob Gospodovem oltarju, kjerkoli že bosta!" (Vir.) Tudi ta njena misel mi potrjuje mojo misel, kolikokrat se ukvarjamo z nebistvenimi stvarmi. Ni tako bistveno, kje bo po smrti moje telo, pač pa, kaj je z dušami mojih otrok ... (Na to misel sem pozorna tudi zato, ker prav te stvari itak razmišljam!) 

Nekaj podatkov o njej:
Ime: Izhaja verjetno iz it. besede monica – nuna, redovnica.
Rodila se je okoli leta 332 v kraju Tagaste v Numidiji (danes Alžirija),
umrla pa oktobra 387 v Ostiji v Italiji.
Velja za zavetnico krščanskih žena in mater; je priprošnjica za rešitev otroških duš; za vzgojo težavnih otrok.
Goduje: 27. avgusta.