Sicer se mi je sprva zdel mladinski roman Fant, ki je sejal zvezde nekoliko razvlečen, vendar me je prav hitro zelo pritegnil tako s tematiko kot z lepim jezikom. Poleg vedno sodobne teme medosebnih odnosov zgodbo izredno popestri prepletanje z zgodbo iz časov starega Celja, Celee, v času vladanja rimskega cesarja Klavdija.

         Ampak zdaj sem malo preskočila, zgodba, ki jo pripoveduje 12-letni Tomi, se začne v Ljubljani. V naselju blizu Mosteca živi družina z dvema otrokoma, Tomijem in Katarino. Vse v družini je dosti v redu – dokler po nekem silvestrovanju, kamor sta šla mami in oči sama, brez otrok, ni zgodilo nekaj zelo hudega: očija enostavno ni bilo več domov.

Tomi je kmalu izvedel iz mamimih pogovorov z njeno mamo – ko je včasih kaj slišal, ne da bi odrasli vedeli, da posluša -, da je oči odšel z drugo žensko. Katarina dolgo misli, da je oči na službenem potovanju. Ko ostane mama sama z otrokoma, ne more več odplačevati obrokov za stanovanje, zato se z otrokoma preseli v Celje, kjer je mamina mama, babica, podedovala staro vilo.

Tako se morata otroka vključiti v novo okolje in seveda tudi v novo šolo. Nekaj posebnega je njihova hiša, hiša s svojimi skrivnostmi. Tomiju se ponoči večkrat zdi, da sliši človeške glasove in tudi jok. Počasi se mu razkrije skrivnost: pod njihovo hišo teče nek drug drug čas, tam je še vedno Celea in on s sodobnimi pripomočki in znanjem, ki ga ima skorajda vsak sedanji najstnik naše civilizacije, pomaga nekaj ljudem, ki so pravzaprav iz davne preteklosti.

Posebej se bom pa dotaknila pa še tematike medosebnih odnosov. Zdi se mi, da so v knjigi čustva otrok izražena zelo tenkočutno.

Oče svojo ženo in otroke zapusti zaradi Suhe južine, kot Tomi poimenuje očetovo novo žensko (nekega dne je šel čakat očija tja, kjer je bil oči v službi – a oči je prišel ven s Suho južino, ki se je obešala nanj. Tomi je žalosten ostal skrit. Potem sin ni hotel imeti nobenih stikov z očetom. Katarina je šla na en obisk, toda ko ji je oči predstavil svojo »novo«, je bila Katarina zelo prizadeta in ni hotel nikoli več k očiju.

Oče je bil nekoliko v kontaktu s svojo bivšo ženo in postoma sta spet začela »obnavljati« svoj odnos.

Veliko stvari, ki so se zgodile, selitev v Celje in kasneje nazaj v Ljubljano, prodaja hiše v Celju, ki je otrokoma zelo prirasla k srcu, se je zgodilo popolnoma mimo otrok. Oče in mama sta krpala svojo zgodbo, se celila, se na novo zaljubila, nista pa najbrž niti pomislila, kako trgata vezi, ki jih spletata otroka v svojem okolju – in so na silo spet in spet pretrgane.

-----

Citati:

Novica o selitvi je bila strašna! Mami naju je posedla na kavč v dnevni sobi. V obraz je bila zardela /…/:

»Takoj po koncu šolskega leta gremo nazaj v Ljubljano!«

Pretreslo me je, da nisem našel besed. Spet bom moral zapustiti prijatelje! Roka in predvsem Natašo, to me je še posebej užalostilo. /…/ Skoraj sem zajokal. /…/

»Kje pa bomo živeli?« Vse to sem enkrat že doživel. Spet se je podiral moj svet, spet me je obhajala negotovost, kot da bi mi nekdo spodmikal trdna tla pod nogami. /…/

»Kje pa bomo živeli?« sem skoraj zakričal. »Saj smo kot klateži, komaj se malo privadim in si dobim nove prijatelje, že se spomniš kaj novega. Zakaj naju nihče nič ne vpraša? Kaj si želiva midva, jaz in Katarina?«

/…/

Mami je bila prizadeta. Lica so ji gorela in ustnice so se ji tresle. Stisnila je pesti in se skušala zbrati. »Pa saj gremo domov, Tomi, vračamo se v svoje stanovanje!«

»Z očijem!« je pribila Katarina /…/.

Mami si je oddahnila. »Ja, z očijem,« je rekla in še malo bolj zardela.

»A brez suhice!« je pribila Katarina.

Mami je presenečeno pogledala /…/.

»Ali moramo čakati do konca šole?«

»Moramo počakati do konca šole!« sem zakričal. »In oči nas že čaka? Ali je morda kaj pomislil, da se morda nočem vrniti? /…/ Danes nas zapusti in gre živet s Suho južino, mi se odselimo, potem se je jutri naveliča ali pa ona njega, pa nas pokliče in mi se spet priselimo! Babi je rekla, da je še pohištvo, ki ga kar naprej seliš, zanič! Kakšen pa je človek, ki se brez besed odseli in potem ko stvari ne grejo tako, kot je mislil, spet doseli? In kdo nam lahko zagotovi, da si ne bo spet premislil?«

Mami me takšnega ni poznala /…/ … babi, ki je pogledala v dnevno sobo, ni nič rekla. Na njenem obrazu sem videl celo odobravanje.

»Tomi, saj te razumem. Tudi jaz sem si postavljala takšna vprašanja. Očiju je iskreno žal. Tudi z vama s Katarino se bo pogovoril. Samo malo časa še potrebuje po vseh teh pretresih.«

Torej lahko pričakujem, da se bo pojavil v Celju. V tesnem puliju in kavbojkah, mladosten, ker nima skrbi za družino. /…/

/…/

V sredo je prišel oči. /…/ Nekajkrat je poskušal načeti pogovor, pa sem na vsa vprašanja odgovoril le z da ali ne.

»Vse sem uredil, da se lahko vrnete domov.« /…/ »Komaj čakam, da bomo spet skupaj.«

»Kaj pa suhica?« se je nepričakovano oglasila Katarina.

Oči in mami sta oba zardela do ušes. »Oooo,« je rekel oči. »Nič več nisva prijatelja,« je končno izdavil. »Spoznal sem, da mi vi pomenite mnogo več kot ona. Pravzaprav se mi življenje brez vas zdi brez smisla.« Obrnil se je k nama. »Mami je edina ženska, ki jo lahko imam res rad …/…/«

»Ali je jokala?«

»Kako?«

»Ali je tudi ona jokala, ko si jo zapustil?« je vztrajala Katarina.

»No, pravzaprav sva se za to, da ne živiva več skupaj, odločila oba,« je v zadregi odgovoril.

»Lahko bi mnogo jokala,« je čisto mirno rekla Katarina. »Mi smo veliko jokali, ko si zapustil nas.«

---

Babi je seveda imela pomisleke. »Tole pa ne gre tako hitro! Ali si mu res lahko vse tako hitro odpustila?« /…/

»No ja, za otroka je najbolje, če je družina skupaj,« je končno sklenila. /…/

O hiši pa se je babi /…/ strinjala z mami in očijem. Ne gre drugače, kot da jo prodamo. /…/ Na Krasu so obnovljene hiše zelo iskane /…/ Opuščeno bi pa lahko dobili poceni. Za očija bo morebiti najbolje, če bo zaposlen z obnovo hiše. Potem mu ne bodo šle več po glavi neumnosti,« je mrmrala bolj sama zase.

---

Kasneje na Krasu ob hiši, ki jo obnavljajo:

Oči in mami sta v vasi pri noni našla primerno hišo. Je precejšnja podrtija, ravno pravšnja, da bo imel oči z njo dovolj dela. /…/ Mami je srečna, da smo spet vsi skupaj /…/ Mami na vrtu pod kakijem prebira knjige. Včasih, ko me ne opazi, vidim, da pogleduje očija. Njen pogled ni vedno srečen, včasih se mi zdi, da na njegovem obrazu nekaj išče. Moram jo pomiriti. Zadnjič sem v mestu srečal Suho južino. Ni bila sama. Obešala se je na očijevega sodelavca /…/! Kolikor vem, ima tudi on družino. Suha južina očitno ne zna hoditi, ne da bi se na koga obešala. Še posebej rada se obeša na poročene moške!

---

Mislim, da leta, ko smo dobili evro, ne bom nikoli pozabil. /…/ Zdi se mi, da smo se v letu, ko smo zamenjali denar, vsi spremenili. Oči in mami nista več enaka. Drug do drugega sta prijaznejša, zdi se mi, da sta ponovno zaljubljena. A včasih ima mami tako trpek nasmeh! /…/