"Mama, a lahko skuham puding?" sredi popoldneva vpraša sin.

"Pa daj."

Pregleduje, katere pudinge imamo. Ugotovim, da hoče skuhat kar iz štirih vrečk!

"Pa to je za dva litra!" pravim. "To je preveč!"

"Ni preveč," pravi sladkosnedi sin.

"Pa je," vztrajam. "Če se ne poje hitro, se pokvari ..."

"Ne bo se pokvaril! A lahko skuham iz dveh litrov mleka?"

Jaz še vztrajam, da ne. Razmišljam, kdo vse je te dni doma, koliko nas je, kdo sploh je puding itd.

"Mama, greva stavit!" pravi sin. "Če se bo puding pokvaril, bom cel mesec pomival posodo in to sam!"

Oooo, posodo, cel mesec, sam!! To je pa vredno pograbiti!

"No, prav, pa skuhaj."

Sicer se pa kaj takega še nikoli ni zgodilo, da bi sin ponudil tako dobro idejo!

No, fant zmeša prah štirih vrečk z mlekom in sladkorjem, hkrati kuha mleko.

"Pa potem nalij kar v pekač, da ne bo toliko teh skodelic, bomo jemali kar z lopatko," predlagam. Sin najde še ostanek nekih piškotov in se spomni, da naredi iz njih podlago v del pekača. Tudi prav!

No, puding je skuhan, fant ga vlije v pekač, poln je! Z užitkom postrga na debelo obloženo kastrolo.

No, potem pride k mizi nekaj domačih in puding kmalu začne izginjati. Kuhar pudinga celo ponuja puding, to se ponavadi ne dogaja! Seveda, saj to razumem ... če stavo izgubi, bo cel mesec pomival posodo - in to je zanj res težka naloga!

Kuharja začne boleti trebuh, vztraja, da ni pojedel preveč pudinga.

Brat mu svetuje mrzel tuš in kuhar zdrži pod mrzlim tušem dve minuti. Potem gre - kot volk s trebuhom, polnim kozličkov (pravljica o volku in sedmih kozličkih) - počivat.

Zvečer je pudinga že vidno manj.

Joj, slabo kaže, da meni ne bo treba pomivati posode ...

Pozno zvečer pride domov še ena od starejših sester. Se razveseli, ko vidi puding.

In evo, na koncu sem postrgala pekač in s tem napolnila majhno skodelico samo do polovice. To bo sin pojedel za zajtrk.

In tako se je zgodilo, da se puding ni pokvaril in mama še vedno največkrat pomije posodo :)

Tukaj posodo pomiva starejši brat :)