Vstopim v stolpnico in naletim na čistilko, ki pomiva vežo.

Široko se mi nasmeje, kot da me pozna, in pravi: "Kako že ... ne spomnim se, kam pašete ..."

Nasmehnem se: "Nisem od tukaj, samo na obisk sem prišla."

Potem sva se srečali še enkrat ali dvakrat, vedno se široko nasmehne in imam občutek, da me je - čisto preprosto - resnično vesela. Čisto tako človeško. Pa me verjetno res ne pozna.

Razmišljam - kot že večkrat -, koliko ljudi živi v eni taki stolpnici! Zgradba ima kakšnih osemnajst nadstropij in če pomislim, da je v enem nadstropju osem stanovanj, si lahko samo mislim, da je tukaj, v enem samem poslopju, ljudi več kot v marsikateri srednje veliki vasi! Recimo, da živi v stolpnici, kamor grem včasih obiskat eno gospo, od 300 do 500 ljudi!

In potem pomislim, kako domače me pozdravi čistilka - in išče po spominu, kam "pašem", v katero stanovanje grem. Prav neverjetna se mi zdi! In dobro dene, zelo dobro dene! To, da ni samo čistilka, ki poskrbi za to, da so čisti hodniki in stopnišča, pač pa je tukaj živa, kot človek, kot oseba, ki vidi mnogo več kot svojo metlo, to je res dragoceno! Daje občutek varnosti! Občutek, da je pozorna na vse in da bo priskočila, če bo kje potrebno pomagati.

In hkrati je jasno, da je njeno delo zelo pomembno.

Čeprav je tako, da mnogokrat delo čistilke opazimo šele, če je ni. Če nihče ni naredil tega, kar naj bi naredila.

Spomnim se na vic:

V nekem podjetju so ukradli direktorja ... pa niso delavci niti vedeli, da ga ni ...

Ukradli so čistilko, pa so jo takoj pogrešili.

Ob tem se spomnim na zgodbico (povedala jo bom "prosto po Prešernu"):

Nek profesor na fakulteti je študentom dal pisati izpitno nalogo.

Dal jim je več vprašanj in rekel, da je zadnje vprašanje enako pomembno kot druga in da bo ta odgovor enako ocenil kot ostale.

Študent, ki zgodbo pripoveduje, je znal odgovoriti na vsa vprašanja, samo na zadnjega ne.

Zadnje vprašanje se je glasilo: "Kako je ime čistilki na naši fakulteti?"

Fant ni znal odgovoriti in šele tedaj se je zavedel, kako so v živjenju res pomembne stvari, za katere si prej sploh ni mislil ...

Kakorkoli že, je dejstvo, da mi konkretna čistilka, ki v stolpnici z najmanj tristo stanovalci, pogleda v oči, se mi nasmehne in me pozdravi, polepša dan!

Vredno je, da drug drugemu polepšujemo dni.

Naša vrednost ni v tem, ali smo direktorji ali pa morda na najnižjem klinu po družbenih lestvicah, naša vrednost je v tem, če smo človeški!

---

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/132645/precej-vsakdanja-zgodba

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/238529/dezela-smeti-se-bomo-zadusili-v-smeteh