Janez, drži kar si napisal, zelo drži.

Janez, aha, res, nekoliko zapeteno sem povedala ... Najprej ata nisem omenila, potem sem pa pomislila, zakaj vendar je bila mama sama v hlevu ... Potem sem dodajala še to. Ko je ata šel s konji od doma po mamino sestro, ki je umrla v bolnišnici (ne vem, do kod z vozom), mama najbrž še ni rojevala. Sicer bi gotovo vsaj kdo bil pri njej. Oz. prva dva - brata in mene - je rodila celo v porodnišnici, najbrž bi tudi zdaj rodila v porodnišnici, če bi računala na to, da je porod že tik pred zdajci. O, se strinjam, ni preveč za posegati v naravne procese rojevanja ... in umiranja ... A vendar ostajam vedno hvaležna za eno injekcijo, ki so mi jo dali pri porodu 7. otroka ... :) Si bil ti pri rojstvih svojih otrok? In potem kriminal s cepivi. Le kdaj bodo začeli gledati drugače? Stroka nekaj reče. In treba se je tega držati. Stroka tisto ovrže - in ne smemo se tega držati. Tako kot "ljubezen" do Stalina. Ostra prelomnica zanj in proti njemu. Krute stvari so v življenju. Včasih MORAMO delati stvari, ki niso v redu ... nas zakoni prisilijo v to. http://www.ednevnik.si/odsrcadosrca/61114/Iz+maminega+življenja+2.html

orandus ... a naj rečem: amen? :) aklih ... uh

Branko, hehe, prijazen si :)

Janez, hehe, le kaj bi zdajle rekel moj mož! :) No, včasih se strinja s teboj, se mi zdi, ampak včasih ... :P :P

Radmila, pa saj veš, da število otrok še ne pove vsega o človeku! So ženske, ki bi iz vsega srca rade imele otroke, enega, dva več ..., pa jih ni ali pa jih je manj, kot jim zanje gori srce ... Tako da ;) Sem pa iz srca hvaležna zanje ... v resnici sem si že kot punčka želela imeti veliko otrok ... recimo, da je to ena od največjih želja, ki se mi ej v življenju izpolnila. Objem

Ana, ti si zlata duša!

Ana......ti si super ženska / mama....ker si rodila toliko otrok : ))

Janez, jaz sem vedno vsa na trnih čakala, ali bodo le spustili mojega moža noter! :) Tudi zato sem čakala porode od 5. naprej doma - kljub dg. rizične nosečnice, da bi se ja ne zgodilo, da bi ne mogel mož z menoj. Sicer pa: kaj vse se dogaja mimo planov :D

Narava najbolje ve, kako se stvari streže. Nisem pa bil pri nobenem porodu svojih otrok zraven. (pač pa pri nešteto živalskih ...) Če bo še kak moj otrok za rodit - pa ne vem, če ne bom takrat zraven. Ampak v planu ni noben nov član družine ;)

Anka, hehe, tvoj mož pa skoraj rojen pod hruško :) Pa res, ni tako dolgo, ko je neka begunka (sama je bila, ni znala jezika, niti ni vedela, da je v Sloveniji) skoraj rodila zunaj! Pa so ljudje slednjič le ugotovili, da rojeva in da ni roparka ... Ena bližnja mi je pravila, kolikšno razdaljo je prehodila njena mama, ko je šla rodit njenega brata. Saj ne vem več, koliko, dest ali več. In potem je rodila otroka, ki je imel 6 ali celo več kilogramov! Živi bili pa vidjeli! :D Še ena porodna zgodba ... mislim, da je bilo to v Zasavju, v Trbovljah ali kje je tam porodnišnica. Rojevala je ena Romkinja, pa ni šlo nikamor. Babica je šla po pomoč po drugo babico, tisti čas je porodnica izkoristila, se dvignila iz ležečega položaja, v katerem jo je imela babica, in čepe rodila :) Tako je to. Prisluhniti materi naravi!

"Ata je prišel tedaj domov z vozom, na katerem je pripeljal mamino sestro, ki je umrla v bolnišnici ... in našel doma ženo, ki je ravno rodila dva otroka ...Eden od otrok, fantek, je že umrl. Drugi, dekica ... je umrla na poti v bolnišnico." Ne razumem čisto - odpeljal je mamo, pripeljal pa je manimo sestro, ki je umrla .... torej se je mama tako spremenila? Sicer pa - ja včasih ni bilo toliko možnosti za prevoz... . Pa tudi danes, ko se rojeva v "sterilnih" porodnišnicah - v marsikaterem primeru je še slabše. (Sicer jaz nisem nikoli rojeval, zato ne bi smel pametovat :)) Ampak kot slišim razne mlade mamice , no ne vse, pa vendar - bi epiduralno ,da ne boli, ipd. ..... Po moje ne bi smeli tako zlahka posegati v proces rojevanja. Potem se pa sploh dogaja kriminal nad otroki s strani pediatrov in farmacevtov.... Drugače pa - glede na tvoj zapis - zanimive izkušnje, spomini. Na srečo ljudje nekako pozabimo slabe stvari, no vsaj nekako 'zbledi' spomin na njih, čisto izgine pa nikoli!

Mojega moža je mama šla tudi peš rodit 18 km daleč in ga je rodila skoraj pod hruško na začetku vasi....so jo tudi s popadki odnesli v bližnjo hišo.....

Oh ... Jožef?