
Misel, s katero se zbudim.
Misel, ki jo tako zelo močno čutim kar naprej ... zadnje dni, tedne ...
Neprenehoma mollite.
Ljudje imamo želje, hrepenenja, v nas živijo ideali ... Ampak marsikaj se ne zgodi tako, kot si želimo. Naša tako željena pot, naš Camino, ima nepredvidene ovinke, večje spuste ali klance, kot smo jih pričakovali, tudi plazove čez pot, včasih pot odnese reka ... Ni druge možnosti, kot iskati pot naprej. Kot plezati čez ovire ... se prepustiti poti ... Zaupati, da bo vse dobro, če bomo naredili vse po svojih najboljših močeh, v prisluhnjenju notranjemu glasu ... Glasu Stvarnika v nas.
V meni zapoje pesem:
"Alabare, alabare, alabare, alabare, a mi Senor.
/.../
Gore se bodo premikale,
gore se bodo premikale,
gore se bodo premikale,
z močjo Svetega Duha."
Čutim silno prošnjo v sebi, premaknila bi goro ... A hkrati se čutim tako krhko, tako nemočno.
Počasi zorim v objemanju življenja, v sprejemanju marsičesa, kar zame ni ideal (ni bil ideal?), marsičesa, česar res ne maram, ampak ni druge možnosti, kot da sprejmem ... Vsaj zdi se mi tako.
"Tvoja vera te bo rešila." Moja vera? Sem verna? Se bo nekaj zgodilo, ker verjamem? Se bo zgodilo kljub temu, da ne verjamem, da ne morem več verjeti ...?
Vsekakor ... spoznavam, da naj stalno živim hrepenenje, hrepenjenje po živem Bogu. Sem v stiku z Njim. Molim. Sem vsak trenutek prežeta s Svetim.
In zaupam, da bo vse tako, kot je prav.
Navsezadnje nimam nobene druge možnosti.
Globoko v sebi skušam živeti svobodo, četudi me "svet" utesnjuje, veže, priklepa, zaklepa.
"Neprenehoma molite." Molite, ne govorite besed iz gole navade, ne molite na metre in kilometre, ne molite na "ure in ure", pač pa ... bodimo v srcu na razpolago Stvarniku ... orodje v Božjih rokah ... Prepustimo se Božjemu ...
Učimo se ponižnosti.
Jan 03, 2017