Pri pospravljanju svojih "predalov" sem naletela na neko pismo, seveda sem takoj prepoznala pisavo ... napisala sem ga jaz ... pred "ohoho" leti ;) No, tako sem se lotila branja pisma, napisanega mojemu dragemu :) Vseh skrivnosti tistega pisma ne bom zaupala javnosti, presenetilo me je pa nekaj, kar je že zdavnaj ušlo iz mojega spomina.
Torej iz pisma: ena gospa mi je povedala, da je nek duhovnik šel mene zatožit (!) dekanu (dekan je glavni v skupini več župnij), češ da mu jaz odvračam ljudi od cerkve! (Morda Cerkve?)
Zanimivo res! Če ne bi prepoznala lastne pisave, si ne bi mislila, da se je to sploh zgodilo. Neverjeten vpliv sem torej imela na navadne ljudi :))
Še zdaj, ko o tem razmišljam, si ne morem misliti, kaj sem takega rekla ali naredila, da je tisti duhovnik vzel tako za hudo, da je šel k "predpostavljenemu".
Ampak to, kar želim povedati, ni toliko tisti dogodek od zdavnaj, pač pa to, da - kot kaže - sem v vseh časih za ene ljudi preveč pobožna, za druge pa premalo. Aha, za kakšne sem pa mogoče "napačno" pobožna :)
Od kar pišem na spletu, sem za nekatere ljudi klerikalka, celo tercialka, podaljšek Vatikana, klerofašistka itd (vse to je pisalo o meni), medtem ko vem, da sem za nekatere kristjane premalo pobožna, premalo dam na pravila cerkve. Na nek način tako nimam kaj dosti prijateljev, ne na eni ne na drugi strani. Verjetno sem premalo predvidljiva :) Stalno nekaj hočem. Vrtam v stvari. Ponavadi o vsaki stvari razmišljam in se potem odločam. O kakšnih stvareh ne razmišljam, ali pa ne toliko, da bi mi bilo vse jasno (ker se mi ne zdi potrebno, ni časa oz. mi ni potrebno vsega vedeti) - in potem o tem niti nimam mnenja.
No, pa saj je podobno na spletu kot v realnem življenju.
Naj še tako razmišljam in razglabljam (pa to počnem kar naprej), prihajam vedno znova do enega zaključka - in tega imam zapisanega na dnu svoje elektronske pošte - in tudi ob to so se že obregovali :) ... in to je: Le eno je potrebno: ljubiti.
Poti v življenju so različne, vsi poznamo vzpone, padce, hude praske in rane, tudi večno nezaceljene, ampak naj hodimo kjerkoli, naj počnemo karkoli, bi naj bila naše vodilo - ljubezen. Tista pristna, resnična, tista, ki blaži bolečine, ki pomaga bližnjemu, ki je usmiljena in potrpežljiva ...
Ne morem reči, da sem dobra (to namreč mi tudi kdo vrže pod nos - da se imam za dobro) ... o tem niti ne razmišljam ... skušam le biti zvesta tistemu globoko v meni ... tistemu Svetemu, kar čutim v sebi od malega ... tisto še vedno nosim, čeprav mi je grenkoba živjenja nekatere stvari kar krepko zalila, skoraj umorila. Skušam živeti zvestobo temu, da je glavna ljubezen ... da je to več, kot vsa trda pravila. Pravila so nam sicer lahko zelo v pomoč. Tisti, ki jih zanika in omalovažuje, povzroči lahko sebi in svojim dragim veliko hudega ... kajti pristne svobode živeti ne zna vsak ... tudi tega se je potrebno naučiti ...
Apr 12, 2017
