financiranje in naložbe Pozdravljeni, jaz sem gospod Tetickovic Marjan, poslovnež slovenskega rodu, vendar prebiva v primeru Poljskem Strinjam se, da vam pomaga pri znesek v razponu od 5.000 € do 10.000.000 € E-pošta: reseaufinance510@gmail.com E-pošta: tmarjan24@gmail.com Marjan Tetickovic

Aleksander, kaj vse odpiraš! Prav za razmisliti je o vsem tem. Na FB je skupina Sočutno starševstvo. Morda se vključiš. Mislim pa, da mnogokrat niso poti čisto jasne, lahke pa tudi ne. Trmastega otroka je tudi težko prepričat, vsaj včasih. Ampak zanimivo, da isti trmast otrok nekoga takoj uboga, drugega pa ne ... Otrok mnogokrat zelo dobro ve, kdaj gre zares. In kakšen vzgojitelj vse doseže samo z besedo, kakšen pa ne ... In celo s tiho besedo ... ali s tišino. Vsi se odzivamo na drugega ... drug na drugega. Včasih je lažje vedeti, kaj je prav in kaj ne, dri drugih kot pri svojih. Pri drugih je nekoliko več razdalje, pa je lažje imeti približen pregled nad stvarmi ...

Ana Kos, spet en stave, v katerem vidim, da moja mati verjetno ni bila tako dobra, kot je izgledalo vse moje otroštvo. :( Moja mati je namreč imela udarce za prave, pravi način, da se otroku pove, da se nečesa ne sme, pa četudi je to nekaj, na kar otrok težko vpliva (npr. močenje postelje ponoči). :( Je pa res, da moji materi ni bilo vseeno zame. Zelo si je prizadevala, da bi zrasel v dobrega odraslega človeka, iz katerega bi nekaj bilo, ki bi v življenju nekaj dosegel. Kar pomeni, da ji je bilo še kako mar. A tepež je bil vzgojna metoda. Takrat nisem niti pomislil, da bi bilo s tem lahko karkoli narobe. Tudi moja mati ni mogla nikjer prebrati ali slišati o napačnosti tepeža. Ni še bilo interneta, na televiziji se o tem očitno še ni govorilo in v časopisih ne pisalo. Tudi iz mladinskih revij, ki sem jih kot najstnik bral (PIL,...) se spomnim, da ni še nihče problematiziral tepeža. Vse to se je začelo pozneje. Ko sem že bil študent. Takrat sem prvič zasledil, kako nevarno in nehumano početje je fizično kaznovanje. Ne predstavljam si, kako bi na drugačen način discipliniral neposlušnega otroka. Spomnim se, da sem bil na trenutke zelo trmast in ne vem, kaj bi vi naredili... Fino je, če imaš čas, če si pa zaposlen, če se ti mudi v službo, kjer bo sestanek čez pol ure, ki ga ne smeš zamuditi, otrok pa noče pojesti čokolina, ker niti v šolo noče... Kaj bi vi naredili? Jaz si ne predstavljam. Bi ga vzeli od mize na silo, ga stlačili lačnega v avto in v šolo? Tudi to je zame nasilje, in sicer prav tako oblika fizičnega nasilja - prisiljenje. Ne boli fizično, pač pa psihično. (joj, sem pa spregledal, da imajo zdaj zajtrk v šoli - včasih ga ni bilo)

Aleksander, kako lepo si vse to povedal! Mama te je imela rada, zelo, ampak nobena mama ni popolna. Tisti ljudje, ki so zrasli v tepežu, morda dolgo ne ugotovijo, da to ni v redu. Dandanes seveda o vsem tem lahko veliko preberemo, včasih tega ni bilo. Je pa velika razlika med tem, če nekdo udari otroka, ko se v trenutku ne zmore obvladati, kot če to nekdo počne premišljeno in brutalno. Tak, ki mu je žal, se bo otroku opravičil in to je pot, ki vodi v odprte, odkrite odnose. Tak, ki pa ima udarce za prave ... tak pa je ena velika žalost. Še nekaj: kakšni otroci so tako zelo razvajeni ... preveč ljubezni - tiste, ki v resnici ni ljubezen!! ... tak bi pa morda začutil udarec kot trenutek streznjenja ... Ne vem. Vem pa, da kakšni otroci res počnejo grde stvari - in jih bi bilo potrebno ustaviti ... Način? V ljubezni. Nisem za udarce, imam pa pred očmi nek film (ja, filmska zgodba), ko je slepa ženska želela posvojiti otroka, pa ji dolgo niso hoteli nobenega dati, dali so ji le za kratke premostitve v rejništvo. Tako je nekoč dobila eno res naporno pubertetnico. Dekle je svojo rejnico strašno izzivalo, nič ubogalo, ne vem kaj vse počelo. Tedaj je rejnica zgrabila punco in jo natepla. Potem sta obe jokali ... in se tesno objeli. Odtlej sta zgradili olep odnos in punca je rada ostala v tej družini. Tedaj, ob tepežu, je spoznala, da tej ženski res ni vseeno zanjo! Dotlej ni imela izkušnje, da bi res koga brigalo zanjo ... Nisem za tepež, sploh ne ... ampak te zgodbe se večkrat spomnim. Mi da misliti. Kako otrokom dati vedeti, da nam ni vseeno zanje, čeprav se jim včasih tako zdi ...?

@Ana Kos: Hvala za obrazložitev in pojasnilo. Jaz sem vse svoje otroštvo videl materino ljubezen kot takšno, ki greje v srcu, ki je res dobronamerna in naklonjena, ki ni sebična, ne misli nase (se mi je zdelo, da moja mati vso ljubezen poklanja nama z bratom - veliko je naredila za naju) in sem ji zelo hvaležen. Sem pa potem, ko sem odrasel, v literaturi in medijih zasledil nekaj stvari, ki so nedopustne in sem našel mojo mater v tem.... Vse svoje otroštvo sem namreč v dobri veri, da je ok, sprejemal materin tepež takrat, kadar sem storil kaj narobe, kot obliko vzgoje, prav tako tudi vsa prisiljenja k delu (npr. pospravljanje sobe, ki mi niti najmanj ni bilo ok, prekinitve z igro, če je kdo prišel,...) - vedno sem mislil, da je tako treba,... Prav tako sem v literaturi, ko sem odrasel, prebral (HALO!) da je igra pomembna, da se preko igre učimo - ko sem bil otrok, pa sem imel pogosto občutek, da je igra nekaj postranskega, nepomembnega, da se igramo zato, ker še ne zmoremo resnejših opravil (otroci npr. še ne morejo s kosilnico kositi trave) in da, ko jih zmoremo, preidemo nanje. No, in od takrat vidim, da materina ljubezen verjetno ni bila popolna. Sebična ni bila, popolna pa tudi ne. Moja mati namreč verjetno ni vedela, da sploh obstaja vzgoja brez tepeža (čeprav ogromno ljudi moje starosti okoli mene nikoli ni bilo tepenih - ali sem prišel slučajno v družbo samih takih ali je v tistih časih res bilo tako, žal ne vem...

Aleksander, res, tudi resnično ljubezen si različno razlagamo. Ampak recimo, da je to tista, ki res greje v srcu in ki je res dobronamerna in naklonjena, ki ni sebična, ne misli nase (vsaj ne preveč nase) ...

@Ana Kos, se strinjam. Tudi resnična ljubezen je nekaj, kar si vsak razlaga po svoje...

Se strinjam, Aleksander. Recimo, da imamo možnosti eksperimentirati, ampak človek ni nekaj, za kar pritisneš na gumb in bo jasno, kaj se bo zgodilo. Pri enem otroku bo nekaj delovalo, pri drugem morda ne. Recimo, da je glavna pri vzgoji resnična ljubezen (kar ni razvajanje!).

Kolikor si imela ti otrok, si imela veliko časa in možnosti za eksperimentiranje z vzgojo. Je pa res, da če hodiš v službo, preprosto ni časa, da bi se otrokom tako posvetil. Razen, če ti dohodki padejo z neba in sta tako oba starša ves čas na voljo za vzgojo otrok. Ampak tudi to ni perfektno: takšen otrok se bo težko naučil ceniti denar... (po mojem mnenju). Nobena vzgoja ni perfektna. Žal.

... mislim, da ko vidimo svoje napake, postanemo bolj prizanesljivi do drugih vzgojiteljev ... in ko življenje vidimo predvsem kot nekaj silno pestrega, mogoče lažje sprejmemo vso raznolikost in skušamo sebe in druge manj utesniti in vkalupiti ...