Veliki teden.
Kakšen pojem!
Že zaradi simbolike in pomenov raznih izrazov bi jaz vsakemu človeku dala vsaj malo vednosti o krščanstvu in judovstvu, saj uporabljamo izraze, ki imajo zanimivo vsebino in jih marsikdo uporablja, in kakšen niti ne ve, od kod ti izrazi pridejo. Navsezadnje so to naše korenine. Eden od teh pojmov je tudi veliki teden.
Kako močno čutim, kako ima veliki teden vsak človek, vsaj kdaj.
Tukaj je "cvetna nedelja", dan, ko nas kdo slavi, hvali, nas bi postavil za "kralja", ampak ta človeška slava je tako minljiva! Mislim, da nisem nikoli gradila na tem, da me ljudje hvalijo, mi je pa iskrena pohvala pomenila nekaj malega orientacije v mojem življenju. Vendar se nikoli nisem kaj dosti ustavljala ob tem.
Jezus na svojem osličku se mi zdi zanimiv lik ... predstavljam si ga z iskrenimi nasmehom, toda nekoliko žalostnim, morda trpkim. Gotovo ve, kako so ljudje včasih spremenljivi ... kako hitro včasih zamenjajo pogled ... mnenje ... Se obrnejo po vetru. Kot da je to sploh mnenje, če ga potem kar spremeniš ... kar tako ... brez globokih sprememb v srcu posameznika ...
Veličastna nedelja s hvalo in vzkliki Jezusu je minila ... Oblaki se zbirajo nad Jezusom, on to ve, njegovi učenci ne morejo vedeti ... Kdo bi pa mogel razumeti, da njihov Učitelj, ki je naredil toliko dobrega, ni zaželen vsem ... ali skoraj vsem.
In sploh, ko vendar vsak razum govori, da vedno zmagata resnica in pravica.
Tako si gotovo tudi Juda Iškariot ni mogel misliti, da se bo Jezusu kaj hudega zgodilo, četudi ga on izda. Jezusa bodo malo posvarili, on, Juda, bo pa dobil cekine ... za svoj, Judežev poljub. Za izdajalski poljub. Pa ko bi poljub vendar smel biti samo znak ljubezni!!
Koliko takih izdajalskih poljubov prejmemo v svojem življenju ...?
Ali so tudi naši poljubi kdaj izdajalski?
In umivanje rok ... Kolikokrat si celo izdajalec umije roke, češ da ni kriv ...
Si tudi jaz umijem, umivam roke - čeprav sem kriva ...?
Veliki petek. Smrt hrepenenj, upanj, zaupanja. Strah pred smrtjo ... sebe ... svojih dragih.
Koliko je vredna vera v življenje po smrti, po fizični smrti?
Želimo si imeti svoje drage tukaj, zdaj, pa tudi jutri ...
Ampak tako malo vemo o življenju samem.
Ali pa se nam izmuznuje resnica, ko je tako hudo ... ko ne bi sprejeli svojega križa ... Ko ni nobenega Simona iz Cirene, nobene Veronike ... nobene mame ...
In tudi če so ob nas prijatelji, bližnji, sočutni ljudje, mora vendar vsak človek skozi glavnino trpljenja sam ... sama sebe mora roditi ... Rame so lahko v pomoč, kdaj začutiti sočutje je tako lepo ... ampak "roditi" mora vsak človek sam ... Ne gre drugače.
Vsakega od nas doleti veliki teden, vsak od nas ima svoj veliki petek, včasih večkrat ... In lahko je neizmerno dolg ... Po malem umiramo sami (v) sebi ... svojim željam ... Hrepenenje ostaja. Hrepenenje po Čistem, Svetem, Lepem ... po nebesih.
Velika noč je. Je upanje v nas, upanje v svetlobo, vera v Luč, ki nam razsvetli srce.
Vera v Smisel.
Apr 18, 2017