Ravno prav časa imam, da pridem pravočasno k maši, par minut prej ... Danes, na veliko noč. Stopim na kolo. Pogled mi pritegne ena ženska, v trenirki je, s kapuco na oči, odpira smetnjake, pregleduje vsebino. Že na kolesu razmišljam o maši, h kateri sem namenjena, pa o gospe, ki brska po smeteh ... Obrnem se in počasi zapeljem h gospe. Ravno je odprla rjavi smetnjak, tistega z odpadki za kompostiranje, s pokvarjeno hrano, z olupki ... Dvignila je iz njega vrečko in ugotavljala, če je v njej kaj, kar lahko odnese.
Velikokrat sem že videla kakšnega človeka, ki je iskal po smeteh, vzamejo večkrat kakšne "tehnične stvari", ampak tole danes me je še posebej pretreslo. Kapuca globoko na oči mi je povedala, da ne želi biti videna.
"Dober dan!" pozdravim in stopim s kolesa. Ženska se obrne proti meni, pokuka izpod kapuce. Odzdravi.
"Iščete hrano ali kaj drugega?" vprašam.
"Hrano in kaj drugega," pravi. "Nimam ..." Malo jo povprašam, pove o sebi, o družini, nima službe, ima dva otroka, enega v šoli, enega mlajšega.
"Če ste za to, grem lahko domov in vam kaj prinesem, od žegna ... Ste za to?"
"Sem," hvaležno pravi. "Bom počakala."
Sedem na kolo in se odpeljem proti domu, naberem vsega po malo, nekaj od žegna in še kaj zraven; vzamem še vrečko z obleko, ki jo imam ravno pripravljeno, da jo dam naprej ... in, evo, zdaj bo šla pa k tej gospe.
Čaka me pri smetjakih, kjer sva se pogovarjali, hvaležno sprejme.
Vprašam jo po kontaktu, ampak telefona nima in ne živi tukaj v našem naselju. Jaz pa tudi nisem toliko pogumna, da bi ravno ponudila svoj naslov.
Gospa odide, jaz sedem spet na kolo in se odpeljem - k maši, tokrat zares. Mašo zamudim, ravno pojejo alelujo.
Aleluja, Jezus je vstal, aleluja, Jezus živi.
Ja, to je konkretna velika noč. Praznik upanja za uboge. Če ni upanja za uboge, potem velika noč nima prave vsebine.
Apr 16, 2017